Vemo ali mislimo, da vemo? Zmotne predstave o spolnih stereotipih in književnosti

 

Simbolna upodobitev branja, kot jo vidi program UI Microsoft Copilot.

 
 

Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić

 

Strašno hudi nadaljujejo rubriko Vemo ali mislimo, da vemo. Začeli so jo v sezoni Strašno brihtnih, da bi z njo pomagali razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo. Na ta način ozaveščajo javnost o pomenu raziskovanja in izobraževanja ter pomena znanja v družbi nasploh.

Alojzija Zupan Sosič, foto: Miha Tozon/Filozofska fakulteta

Tokrat so na vrsti spolni stereotipi in književnost. Pojasnjuje jih Alojzija Zupan Sosič, literarna teoretičarka, zgodovinarka in pesnica, ki poučuje slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani.

  • Ne drži. Kot vsak stereotip prinaša tudi spolni stereotip le ohlapne posplošitve, ki pa so v tem  primeru uzakonjene v patriarhalnem sistemu. Gre za globalni spolni stereotip, ki je temelj tudi ostalim stereotipom: moška objektivnost-ženska subjektivnost, moška logika-ženska intuicija, moška aktivnost-ženska pasivnost, moška trdost-ženska mehkost, moška hladnost-ženska toplina … 

    Ko se je v zgodovini vzpostavila moškosrediščnost kot temelj patriarhata, je bilo treba oblikovati predstave o moškem in ženski kot o dveh povsem nasprotnih spolih, kot da je eden z Venere, drugi  pa z Marsa. Največji problem tega stereotipa ni le umetno in nasilno vzdrževana polarnost, pač pa tradicionalno vrednotenje, ki postavlja razum znatno višje od čustev in s tem avtomatično stereotipno »ženske« lastnosti, ki izvirajo iz »srca«, ne ceni pravilno. Kognitivna psihologija, ki je razlike med spoloma raziskovala v okviru matematičnih, prostorskih in verbalnih sposobnosti, ugotavlja, da moški nimajo bolj razvitih prvih dveh sposobnosti, kar se je vseskozi verjelo. 

    Ne samo sedanja resničnost, tudi sodobna evropska književnost nam dokazuje, da se stereotip moški je glava in ženska srce spreminja v smeri spolne pretočnosti oziroma tesnega prepleta razumskih in čustvenih lastnosti, kar prinaša moškemu negovalne spretnosti, čustvenost, empatijo in altruizem, ženski pa vodstveno zmožnost, racionalnost, pogum in moč.

  • Drži le delno. Vsi vemo, da so bile ženske do nedavno odrinjene od pisalne mize, še bolj pa iz tiskarne. Če je že kakšna ženska objavila pomembno delo, ga je večinoma objavila anonimno ali pa celo pod moškim psevdonimom (npr. Amantine Lucile Aurore Dupin de Francueil kot George Sand, Mary Ann Evans kot George Eliot).  Moški so torej celo zgodovino pisali književnost za moške in ženske, čeprav so med bralstvom tiskanih knjig kmalu prevladovale ženske. Danes se ugotavlja, da so ženske bolj pripravljene brati romane, ki so jih napisali moški (v preteklosti tako niso imele izbire, torej so morale brati samo moške avtorje), medtem ko so moški manj pripravljeni brati romane, ki so jih napisale ženske. Tako so ženske bralke verjetno bolj »bitekstualne« kot moški, prav tako pa so bolj vajene brati skozi oči moških in ženskih likov. Ameriška pesnica Adriene Rich celo meni, da noben pisatelj ni pisal predvsem ali v glavnem za ženske, niti se pri izbiri snovi, teme ali jezika ni oziral na žensko kritiko. V nasprotju s pisateljem pa je po njenem skoraj vsaka pisateljica pisala bolj ali manj (tudi) za moške, celo Virginia Woolf, ki je pretežno naslavljala ženske bralke.

  • Drži le delno. V starejši književnosti je to res veljalo, v sodobni literaturi pa se to razmerje spreminja. Prvi moški avtor, ki je postavil v središče pripovedi žensko, je Ivan Cankar: od njegovih desetih romanov je ženska glavni lik kar v sedmih romanih, prav tako je veliko osrednjih ženskih likov tudi v njegovi kratki pripovedi. V drugi polovici 20. ali/in v začetku 21. stoletja sta največkrat izbrala žensko za osrednji lik Marjan Tomšič in Marko Sosič, nekajkrat tudi Rudi Šeligo in Milan Dekleva, medtem ko sta se posvečali moškim likom kot glavnim osebam predvsem Maruša Krese in Mojca Kumerdej. Nekaj avtoric in avtorjev pa je v posameznih delih zaznamovalo svojo književnost tudi s spolno pretočnostjo ali nerazločno spolno diferenciacijo: npr. Brane Mozetič, Suzana Tratnik, Kristina Hočevar, Barbara Korun.

 
 
 
 
 
Maja Čakarićpodkasti, podcast, Strašno hudi, Alojzija Zupan Sosič, stereotipi, književnost