RE: Tine Grgurevič - Bowrain

 

#posebnaizdaja

S pianistom in skladateljem o naključnih glasbenih srečanjih, ki ti obrnejo glavo in obrodijo nepričakovane sadove.


 
Tine Grgurevič Bowrain. Foto: Tjaša Gnezda

Tine Grgurevič Bowrain. Foto: Tjaša Gnezda

 

Na kratko vrtiva časovni stroj in vas peljeva v preteklost, ampak vseeno za hip ostanemo še v sedanjosti. 

Pred mikrofon, pa tudi za klavir, sva s posebnim razlogom ponovno povabili strašno hudega skladatelja Tineta Grgureviča - Bowraina, saj je pravkar ušpičil nekaj novega. V petek, namreč, bo na odru Kina Šiška predstavil glasbeni projekt 2020 Seconds(A)Live. On in še 12 glasbenikov.

 

S Tinetom smo nazadnje precej podrobno govorili o samoti, tisti, ki se prileže med ustvarjanjem glasbenih kompozicij. Smo pa obenem ugotavljali, kako magično je, ko samoto nadgradiš s povezovanjem. Tri leta pozneje ...

Kar dosti se je spremenilo v zadnjih treh letih, tako zelo, da sem postal kar malo odvisen od ljudi. Zdaj komaj čakam, da pridejo in zaigrajo, kar sem napisal. 

 

Za glasbeni projekt 2020 Seconds(A)Live si samoto odrinil povsem na stran in pokoli sebe zbral ducat glasbenikov. Kako se je torej vse tako zasukalo? 

Zaseba Brother Moves On je pred dobrim letom prišla na Drugo godbo, prišli so oslabljeni, se pravi brez enega člana, kitarista, ker naj bi ne bi dobil vize. Kolega Luka Slak me je poklical in vprašal, ali bi igral z njimi. Na kitaro ne bi, lahko pa na klaviature. Izziv se mi je zdel zabaven in zanimiv. Dobili smo se na pivu ob enih popoldne, naredili načrt za koncert in takoj naslednji dan že bili skupaj na odru. V Gala hali na Metelkovi smo imeli jam session in obiskovalci so bili navdušeni. Celo v Dnevniku so zapisali, da je bil nastop eden od vrhuncev festivala. 

Oni so šli takoj naslednji dan in meni ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Kakor da sem sanjal. Nenavadno je bilo, ampak je bila izkušnja tako močna, da sem vedel, da jo moram še raziskati.

 

Raziskoval si tako, da si šel na povratni obisk v Južno Afriko.

Poklical sem jih in se jim najavil in so bili takoj za to, da pridem. Bomo že nekaj naredili skupaj. Seveda nisem točno vedel, kako bo. Bom prišel tja in se nič ne bo zgodilo? Nisem vedel. Ampak se je zgodilo, tako, na afriški način. 

 

Kar pomeni?

Da so bolj odprti za povezovanje, za druženje. Če si sam, je, kot da bi bilo nekaj narobe s teboj. Vprašali te bodo, ali si bolan oziroma zakaj želiš biti sam. Ta stavek mi je prav ostal v spominu. Pozneje ob povratku sem se tega spomnil in zbral pogum. Vedno več ljudi sem vabil k sodelovanju in jih tudi prepričal, da se mi pridružijo, da skupaj ustvarimo dober kolektivni momentum. 

 

Ampak ko si bil v Južni Afriki sicer nisi mogel vsega predvideti, ugotovil pa si predvsem, da “nisi bolan” in da ob dobri družbi nastaja tudi dobra glasba. 

Ja,  ko smo prišli tja, so prav lepo poskrbeli za nas, nikoli pa nisem mogel vedeti, ali se bo dogovorjeno res zgodilo. Urnikov kot da ne poznajo. Če smo se s fanti dogovorili ob desetih, so prišli ob enih, mogoče pa tudi niso. Hitro ugotoviš, da moraš takšen ritem sprejeti. 

Tamkajšno galerijo so takrat posebej preuredili za ta dogodek, za naše druženje, in postavili koncertno prizorišče. Tam sem vodil jam sessione. Vedno je prišlo ogromno ljudi. Ti fantje imajo velik krog poslušalcev. 

Potem smo posneli še en komad skupaj, mojega, in posebej sem snemal še z glavnim vokalistom zasedbe, on pa je odpel še vokal za par mojih pesmi. Eden od teh, moja klavirska kompozicija Slow down, je prav pred nedavnim izšel. 

 
 

Skratka, vse je bilo povezano s posebno energijo, s telesnostjo. 

Opazil sem tudi, da je država nenavadno glasna, tudi ljudje so takšni. V bistvu sem si takrat tudi prvič kupil čepke za ušesa, ker sem ugotovil, da se moj sluh kar malo slabša. 

 
 

In ta tvoja Afrika se bo zdaj prelila v koncert?

Ja, predvsem občutek afriške glasbe in kolektivnosti. 

Nastopil bom z godalno zasedbo: Emo Kobal na čelu, violini bosta igrala Vida Kobal in Oscar Longyka, Žiga Golob bo na kontrabasu. 

Ko sem slišal igrati njih, sem ugotovil, da želim projekt nadgraditi še z brass sekcijo, zato bodo sodelovali tudi trobilci Igor Matkovič, Denis Beganovič, Gašper Okorn in Rok Grubelnik. Pridružil se jim bo še bobnar Karlo Petrovič iz Maribora, s katerim sva rokave zavihala pred pol leta. Peter Baroš je eden zadnjih, ki se je priključil projektu, in sicer na sintesajzerju, nato pa še Luka Uršič in Zvezdana Novakovič na vokalu. Drago Ivanuša bo imel otvoritveni nastop oziroma solo točko, s katero nas bo vpeljal v koncert.