Voda cveti, ne kliči 113. Koga pa?

Psička Verona na jezeru prvič po zastrupitvi. Foto: Matej Povše

 

Maja Čakarić, Zarja Muršič

 

Avgustovska nedelja je bila vroča. Psička Verona se je pognala v vodo priljubljenega Zelenega jezera v Kidričevem in se iz nje vrnila s palico, prekrito z goščo. Kakšno uro za tem se je radosten poletni dan spremenil v nočno moro. Drgetala je zaradi silovitih krčev in se borila za življenje, dokler veterinarka ni sprožila umetne kome. Verona je preživela. Ja, Slovenija se ponaša z eno najčistejših voda v EU, a v gošči se lahko skriva nevarnost – cianobakterije in njihovi toksini. Ali so cianobakterije povzročile Veronine težave? To je verjetno. Našli so jih v gošči z istega območja in iztrebku, nanje pa je zaradi podobnih izkušenj v tistem obdobju posumila veterinarka. Ali je voda bila takrat nevarna? Tega nihče ni vedel. Nihče ni vedel, kdo bi to sploh moral vedeti. Ta primer kaže na več sistemskih težav: cianobakterij in cianotoksinov se pri nas sistematično ne spremlja, ne analizira jih nobena institucija in o njih tudi ne svari javnosti, dokler ni prepozno.

 
 

Ključni poudarki

• Država nadzoruje 49 kopalnih območij, med njimi tri jezera, pri drugih priljubljenih vodah pa kopalci ne dobijo informacij o morebitnih tveganjih. 

• Letos so raziskovalci v treh četrtinah vzorcev potrdili cianobakterije s toksičnim potencialom.

• Cianobakterije »izda« zelenkasta ali rjavkasta gošča na vodni gladini, lahko pa rastejo na podlagi, denimo na kamnih, vejah ali palicah, in tvorijo biofilme, ki jih je težje opaziti in spremljati.

 
 

»Slovenija – dežela zdravih in čistih voda,« vabi turistični portal I feel Slovenia. »Večina celinskih kopalnih voda je razvrščena v razred ‘odlično’, kar je boljše kot v večini drugih držav EU,« piše agencija za okolje (Arso) na svojem spletnem mestu. Slovenijo pogosto predstavljamo kot deželo izjemno čistih voda, vendar je ta podoba pomanjkljiva. 

Statistika meritev kakovosti voda namreč zajame tisto, kar je zakonsko predpisano – 49 uradno določenih kopalnih območij. Vseh ostalih delov teh voda in drugih priljubljenih točk, od gramoznic do ribnikov, ki jih ljudje in živali na lastno odgovornost uporabljajo za kopanje, rekreacijo ali ohladitev, pa država ne obravnava kot kopališča. Tam ni dolžna nadzirati kakovosti vode, spremljati razrasta cianobakterij ali obveščati javnosti o stanju voda. 

V to sivo cono, med t. i. neuradne vode, sodi tudi gramoznica pri Kidričevem. In pasti teh voda je spoznala psička Verona, ko je nič hudega sluteč zagrabila palico s strupeno oblogo. Podobni sumi zastrupitve s cianobakterijami se pojavljajo tudi v vodah, ki jih država sicer spremlja, a le na določenih odsekih, uradnih kopališčih. Toda tam, kjer nihče sistematično ne meri stanja vode, je tveganje, da bi prišli v stik s potencialno strupenimi organizmi, največje.

Naša preiskava, ki je nastala v okviru projekta Skrivnost slovenskih motnih voda, razkriva, da slovenska zakonodaja ni predvidela varovalk, kot sta sistematičen monitoring in preverjanje mejnih vrednosti cianotoksinov – kar bi lahko sprožilo protokol obveščanja, da bi uporabniki znali ustrezno ravnati in se vodi izogniti. Pomanjkanje jasne zakonodaje lahko neposredno vpliva na javno zdravje državljanov in živali. Ti so potisnjeni v položaj, ko o tveganju – v najboljšem primeru – izvedo po incidentih ali ko nehote zaužijejo strupene cianobakterije.

 

  • Cianobakterije so v vseh vodnih telesih. Planktonske lebdijo v vodi in ob čezmernem razmnoževanju povzročijo cvetenje. Voda postane gosta, zelena ali škrlatna in motna. Bentoške pa rastejo na kamnih ali na drugi podlagi pod vodno gladino. Ta gosta prevleka je lahko rjave, svetlo ali temno zelene, turkizne ali skoraj črne barve.

    Na razrast planktonskih vrst in pojav cvetenja vplivajo količina hranil v vodi, temperatura vode in pretočnost vodnega telesa. Najpogosteje jih najdemo v ribnikih, akumulacijah, gramoznicah in jezerih. Večina cianobakterij ni nevarnih za zdravje ljudi in živali, nekatere pa proizvajajo toksine, ki se ob razpadu bakterij sprostijo v okolico in imajo lahko negativen učinek na ljudi in živali. 

    Zaradi same narave rasti cianobakterij jih lahko ob določenem dnevu ne zaznamo, naslednji dan pa so se že razrasle, ker jih je veter čez noč nakopičil. Do cvetenja pride zelo hitro, ko so razmere ugodne. Pravi raj zanje sta povišana temperatura in višja koncentracija hranil. A cvetenje je težko napovedati. Za spremljanje se uporabljajo različni načini monitoringa, od rednega pregledovanja vodnih teles do satelitskih posnetkov. 

    Če imajo cianobakterije toksični potencial, se strup hitro skoncentrira na enem mestu, žival pa lahko v kratkem času zaužije dovolj visoko dozo, da pride do zastrupitve. A ker je večina cianobakterij nenevarnih, se moramo odločiti, kdaj izvajamo monitoring in raziščemo, ali so prisotne tudi potencialno toksične cianobakterije.

    Cianobakterije boste podrobneje spoznali v drugem podkastu tridelne serije o cianobakterijah. Prisluhnite ji na www.strasnohudi.si ali v aplikacijah s podkasti.

  • Cianobakterije se lahko razrastejo tudi tam, kjer jih ljudje morda niti ne pričakujejo – v zbiralnikih deževnice, domačih ribnikih in drugih manjših vodah ob hiši. »Kjer so voda in svetloba ter hranila, tam so lahko tudi cianobakterije,« pojasnjuje vodja delovne enote Ekotoksikologija na NIB, dr. Tina Eleršek. A presoja laikov ni zanesljiva. Če kdo opazi  zelenkasto, rjavkasto, celo škrlatno plast na površini vode, poginule ribe oziroma druge organizme ali plavajoče obloge, naj to varno fotografira in jih kontaktira prek spletnega obrazca na portalu CianoSLO, da bodo stanje preveriliCianobakterije lahko povzročajo težave celo na nogometnih igriščih z naravno travo, kjer je treba za dobro in vzdržljivo travno rušo veliko gnojiti in zalivati, kar omogoča tudi rast cianobakterij.

 
 
 

Nadzor se po 49. vodi konča

 Brez cianobakterij ne bi bilo vas, nas, nikogar. Njim se lahko zahvalimo, da so pred tremi milijardami let kot stranski produkt fotosinteze nastale prve molekule kisika. Danes kot del drobnega rastlinskega organizma fitoplanktona proizvedejo okoli 70 odstotkov prostega kisika na Zemlji. 

Cianobakterije v vodah najdemo v dveh oblikah, nekatere prosto plavajo v vodi kot del planktona, druge pa rastejo na podlagi, denimo na kamnih, vejah ali palicah, in tvorijo biofilme. To so bentoške cianobakterije, ki jih je tudi težje opaziti in spremljati. 

Čeprav so naravne prebivalke naših voda, lahko njihovo čezmerno razraščanje postane javnozdravstveno tveganje. Medtem ko znanstveniki cvetenje planktonskih cianobakterij neposredno povezujejo z vnosom hranil in naraščajočimi temperaturami, so bentoške vrste, ki rastejo pritrjene na kamne, še vedno neznanka. Slednje še zdaleč niso raziskane, dosedanje ugotovitve pa nakazujejo, da vnos hranil nima tako velike vloge kot pri tistih, ki lebdijo v vodi.

Na Zelenem jezeru (tudi gramoznica Pleterje, Green lake, Marušina gramoznica), ki se razvija kot športno-rekreacijsko območje, lastnica črne gladkodlake prinašalke Verone, Zarja iz Slovenske Bistrice, ni opazila posebnih opozorilnih tabel ali informacije o morebitni toksičnosti vode. Jezero, ki je gramoznica, tudi nima statusa uradne kopalne vode, zato država tam ni dolžna izvajati monitoringa kakovosti voda ali obveščati javnosti, ljudje so prepuščeni lastni presoji. Da naj vodo uporabljajo na lastno odgovornost, lahko preberejo na informativni tabli. 

Področje voda v Sloveniji ureja uredba o upravljanju kakovosti kopalnih voda. V nadzor je zajetih 49 uradno določenih območij, skoraj polovica jih je ob morju, preostala so reke in stoječe vode, med katerimi so dve jezeri, Bohinjsko in Blejsko, ter Šobčev bajer.  

Za monitoring voda je pri nas pristojen Arso, ki na navedenih lokacijah zagotavlja, da so vzorci iz vode zajeti in analizirani vsaka dva tedna med kopalno sezono. Ocenjujejo hidrološko in ekološko stanje vode. Iščejo bakterije, ki povzročajo črevesne težave in zastrupitve, merijo temperaturo zraka, vode, njeno kislost, prosojnost, ali vsebuje kakšno nečistočo, mineralna olja … 

Kaj pa cianobakterije? Nadzirajo jih, če je v profilu posamezne kopalne vode, torej v njeni »osebni izkaznici«, ocenjeno, da obstaja možnost njihovega razraščanja, kar se kaže kot cvetenje. »Cianobakterije so zajete v spremljanje ekološkega stanja voda,« pojasnjujejo Arso, direkcija za vode (DRSV) in nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) v skupnem odgovoru novinarjem Strašno hudih. Po potrebi ob cvetenju opravijo dodatne analize. »V petletnem obdobju je bilo zaznati spremembo barve kot posledico cvetenja le enkrat v kopalnih vodah zaradi nizkega vodostaja in slabe pretočnosti,« dodajajo. Ta osamljeni primer se je pred štirimi leti zgodil na Šobčevem bajerju pri Lescah, a podrobnejši pregled ni potrdil prisotnosti toksičnih vrst. 

Sicer pa ob vsakem vzorčenju vode ne glede na profil vode pregledajo njeno površino in preverijo, ali je tam površinska gošča. Ob nejasnosti s terena pošljejo fotografije, te pregledajo strokovnjaki Arsa in po potrebi opravijo dodatne preglede, meritve in vzorčenja ali se posvetujejo z zunanjimi strokovnjaki.

 
 
 
 
 
 

Voda je kristalno čista, toda …

Raziskovalka in vodja delovne enote Ekotoksikologija na Nacionalnem inštitutu za biologijo (NIB) dr. Tina Eleršek pojasnjuje, da so bili v preteklosti pozorni predvsem na planktonske cianobakterije in njihovo površinsko cvetenje, »vendar pa je znanost v zadnjem desetletju začela pospešeno raziskovati tudi potencialno strupene bentoške cianobakterije, o katerih včasih nismo vedeli ničesar«. Te rastejo denimo na kamnih, vejah ob obali – in o njih bi utegnila kaj povedati psička Verona, če bi lahko govorila, saj je s palice verjetno zaužila prav takšne. 

Tina Eleršek pojasnjuje, da strokovnjaki še ne vedo natančno, v kolikšni meri se toksini iz gošče bentoških cianobakterij lahko sproščajo v okoliško vodo. Poleg tega Slovenija še nima nacionalnih zakonodajnih okvirov za aktivacijo ob čezmerno namnoženih potencialno toksičnih cianobakterijah.

Prav na te pomanjkljivosti opozarja Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). WHO poudarja, da bi bilo treba ob gosti planktonski gošči na vodni površini »takoj ukrepati in preprečiti, da bi prišlo do stika z vodo ali njenega zaužitja«, saj lahko 100 mililitrov takšne vode za otroka predstavlja nevarno dozo. Državam svetuje tudi zajem večjega števila vzorcev v sezoni in dejavno spremljanje toksičnega potenciala, ne le čakanja na vidno cvetenje. 

Toksini so lahko v oblogah na kamnih, čeprav je voda na videz kristalno čista, uradni sistem pa se pri nas aktivira le ob vidnem planktonskem cvetenju. A sistematično spremljanje bentoške gošče pri nas ni predvideno, saj »kopalne vode spremljamo zaradi kopanja ljudi«, pojasnjujejo institucije v skupnem odgovoru. Dodajajo, da je kopanje hišnih ljubljenčkov v nekaterih vodah prepovedano in prostorsko omejeno. In da je tveganje za pse ob cianobakterijskem cvetenju veliko večje kot za ljudi. »Ključno je, da so lastniki psov s tem tveganjem seznanjeni, saj tovrsten monitoring finančno ne bi bil vzdržen.«

Če bi država poleg zakonsko določenih kopalnih območij v prihodnje sistemsko nadzorovala še druge vode ter se pri obveščanju javnosti in upravljanju rekreacijskih območij tesneje povezala z lokalnimi skupnostimi, bi se Slovenija približala standardom WHO. Prebivalci in njihove živali ne bi bili odvisni zgolj od lastne odgovornosti in informiranosti. Izkušnja psičke Verone kaže tudi na to, da kopalci in lastniki živali brez javnih opozoril in dostopnih podatkov o tveganju niti nimajo možnosti, da bi prepoznali nevarnost, preden vodo oziroma goščo pomotoma zaužijejo oziroma z njo pridejo v stik.

 
 
 

Ilustracija: Peter Kuntarič

 
 
 

Prebujanje sistemskega nadzora

Verona ni osamljen primer. Prav te dni mineva eno leto od pogina psov ob Bohinjskem jezeru, kjer še ni dokončno potrjen vpliv cianobakterij. A tudi ni ovržen, ker na interpretacijo analiz na NIB še čakajo. Tragični pogini psov in pojavljanje strupenih bentoških cianobakterij na Bohinjskem jezeru so spodbudili direkcijo za vode k podrobnejši analizi. Ker redni državni monitoring ne vključuje analiz cianobakterij in s tem morebitnih cianotoksinov, so naročili prvo sistematično raziskavo cianotoksinskega potenciala v dvanajstih celinskih vodah, ki jo je izvedel NIB. 

Rezultati te analize so potrdili, kje so tveganja dejansko največja. Med lokacije z večjim tveganjem so se uvrstili Perniško jezero (zgornje in spodnje), Ledavsko, Gajševsko, Šmartinsko in Blejsko jezero. 

Sicer pa jih pred nove naloge postavljajo tudi podnebne spremembe nasploh, saj zmanjšujejo odpornost naših celinskih voda, jezer in vodnih zajetij. »Globalno segrevanje povečuje tveganje kratkotrajnih motenj, kot je izpiranje hranil ob močnih padavinah,« pojasnjujejo na DRSV. Zato je po njihovem prepričanju nujno učinkovito in proaktivno upravljanje, bodisi z dolgoročnimi ukrepi, kot je zmanjšanje vnosa hranil, bodisi s hitrim odzivanjem prek sistemov zgodnjega opozarjanja. To pa je možno le ob doslednem in sistematičnem monitoringu. S strokovnim delom nadaljujejo tudi v letu 2026, ko spremljajo cianobakterije na izbranih vodnih telesih. 

Kljub premikom pa vode, ki niso uradna kopališča, ostajajo pravna sivina. Tam monitoringa ni, razen če ga posebej ne naroči občina ali upravljavec. 

 
 
 

  • Cianobakterije lahko vidimo tudi na satelitskih posnetkih, vendar le, če je jezero dovolj veliko. Satelitski posnetki nam omogočajo spremljanje jezer skozi daljša obdobja. Podatke dobimo vsakih nekaj dni, ko satelit preleti isto mesto, toda ločljivost odprtodostopnih satelitskih podatkov je za zdaj omejena na nekaj deset kvadratnih metrov. To pomeni, da en piksel zajame površino v velikosti dnevne sobe, zato je uporaba satelitov trenutno primerna le za večje vodne površine. Poleg tega podatkov satelitov ni, kadar kopno prekrivajo oblaki. 

    Dr. Karsten Rinke sHelmholtzevega centra za okoljske raziskave v Leipzigu in soavtor poročila o satelitskem spremljanju cianobakterij v kopalnih vodah je za Strašno hude povedal, da je satelitski monitoring trenutno v pilotni fazi. Na treh alpskih jezerih avtomatski sistem na plavajoči boji vsak dan zbira podatke, ki jih obenem preverjajo še s satelitskimi posnetki. Iz teh podatkov bodo lahko pripravili modelne napovedi cvetenja v drugih večjih jezerih. Za zdaj sistem še ni dovolj točen in preverjen, da bi ga lahko uporabljali v praksi. Poleg tega ne zaznava bentoških cianobakterij. »Ideja je, da uporabimo satelit, in šele ko satelit zazna kritično stanje, pošljemo nekoga na vzorčenje, kar imenujemo sproženo vzorčenje, ker satelitski signal sproži spremljanje,« pojasnjuje Rinke. Ob tem pa opozarja, da je treba v vsakem primeru satelitske posnetke dodatno preveriti na terenu ali se nasloniti na pomoč občanskih znanstvenikov.

    Satelitski podatki se za spremljanje vodnih teles skozi čas sicer že uporabljajo v praksi. Portal Alplakes združuje satelitske posnetke alpskih jezer; med njimi so zajeti tudi podatki za nekatera slovenska jezera. Kot pojasnjuje Tina Eleršek z NIB, so »naše vode tako majhne, da velika večina ni primerna za satelitsko zaznavo. Drugače bi bilo, če bi imeli dostop do komercialnih satelitov, ki imajo veliko boljšo ločljivost od evropskih«.

 
 
 

Zanesi se nase  

Tistega dne, ko se je Verona v vodo Zelenega jezera pognala po palico, njena lastnica Zarja na obrežju ni opazila obvestila, ki bi jo opozorilo na morebitno tveganje. Tudi če bi brskala po spletu, podatkov o kakovosti vode in cianobakterijah ne bi nujno našla zlahka, če bi jih sploh lahko. Da je bilo nekaj narobe, je ugotovila, ko je bilo že prepozno – ko je psička začela drgetati in se zvijati v krčih. Da je bila v vodi strupena cianobakterija, je izvedela pozneje, ko so na NIB analizirali vzorec iz vode in iztrebek.

Upravljanje voda, ugotavljanje zdravstvenih posledic in obveščanje javnosti nasploh je razdrobljeno med več državnimi institucijami: direkcijo za vode, Arsom, nacionalnim inštitutom za javno zdravje, upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, upravo za zaščito in reševanje. Nobena nima jasno določenih pristojnosti za vodna območja, ki jih ni na uradnem seznamu kopalnih voda. Nobena institucija ni zavezana obveščati javnost in, denimo, spodbuditi občine in druge upravljavce, naj postavijo tablo o morebitnem tveganju ali zaprejo kopališče. 

Država ima sicer vzpostavljen večstopenjski protokol obveščanja javnosti, ki deluje na 49 uradnih kopalnih območjih. Informacije o kakovosti vode so:

  • vključene na zemljevid, na Karto kopalnih voda, 

  • dostopne prek QR kod na informacijskih tablah ob vodi.

Če pri rednem nadzoru Arso zazna cianobakterije, o tem obvesti NIJZ, ki nato poda mnenje, ali je voda primerna za kopanje, in pripravi priporočila za kopalce, Arso pa po potrebi obvesti še občino in upravljavca kopališča. NIJZ predvideva tri kategorije za prisotnost cianobakterij, ki se določijo glede na koncentracijo celic v mililitru vode in morebitno cianobakterijsko peno na gladini. Za vsako od teh treh kategorij so poleg informiranja javnosti predvideni določeni ukrepi. 

Medtem ko prva stopnja (nad 20.000 cianobakterijskih celic/ml vode ali 10 μg klorofila/liter, če prevladujejo cianobakterije) zahteva zgolj informiranje javnosti, druga stopnja (pri 100.000 celicah) že zahteva odsvetovanje kopanja zaradi tveganja dolgoročnih posledic. Če pa je na kopalnem območju cianobakterijska pena, sistem predvideva najstrožji ukrep: takojšnjo možnost prepovedi kopanja in drugih vodnih aktivnosti ter sistematično spremljanje zdravstvenega stanja ljudi. 

Medtem ko slovenski protokoli za uradne kopalne vode predvidevajo ukrepanje v primeru, da raziskovalci z analizo vzorcev v laboratoriju potrdijo tveganje, je v tujini praksa drugačna. 

WHO v smernicah iz leta 2021 državam priporoča, da pri obveščanju javnosti aktivno uporabljajo table, plakate in obvestila na lokacijah, lokalne medije in spletne strani, družbena omrežja, telefonska sporočila, aplikacije za obveščanje. Dokler država ne bo sistemsko nadzirala voda in obveščala uporabnikov voda, bo varnost kopalcev in živali slonela na neformalnih virih. Veronina izkušnja dokazuje, da so uporabniki odvisni od naključnih opozoril občanov in raziskovalcev NIB, ki po lastni presoji prevzemajo odgovornost za obveščanje javnosti o zaznanih tveganjih. 

Drugače je v nekaterih italijanskih deželah, kjer preventivno omejijo dostop do vode takoj, ko ljudje opazijo cvetenje ali goščo, in ne čakajo, da toksičnost potrdijo z laboratorijskimi analizami, nam je v pogovoru pojasnil dr. Nico Salmaso z raziskovalnega inštituta Fundacije Edmunda Macha.

 
 
 

  • Področje nadzora nad kakovostjo voda v Italiji regulira nacionalna zakonodaja, ki pa jo vsaka dežela izvaja samostojno pod okriljem deželne agencije za okolje. Ob tem se dežele držijo smernic WHO in same določijo lokacije in pogostost vzorčenja, ki glede na stopnjo tveganja lahko poteka na vsaka dva tedna do vsaka dva meseca. O tem, kako so v Italiji urejeni monitoring cianobakterij, obveščanje o njihovem razrastu in določanje kriterijev za omejevanje dostopa do vode, smo se pogovarjali z dr. Nicom Salmasom z raziskovalnega inštituta Fundacije Edmunda Macha.  

    Po Salmasovih besedah je treba ukrepati v vseh vodah, kjer cvetijo cianobakterije, saj posledice ne prizadenejo le ljudi, ki vodo uporabljajo, ampak tudi živali. Italijanske okoljske agencije se običajno odzovejo tudi na obvestila občanov, ko poročajo o občasnem cvetenju cianobakterij v manjših vodnih telesih. Vzorce vzamejo, »saj obstaja interes, da se ta pojav razišče«.

    Da potrdijo, katere cianobakterije so se razrasle, morajo na terenu nabrati vzorce, opraviti fizikalno-kemijske meritve vode in vzorce pogledati pod mikroskopom ter kasneje izvesti še molekularne analize in druge metode, ki potrdijo prisotnost genov za toksičnost in vsebnost toksinov. Toksinov je veliko. V Sloveniji, denimo, so najpogostejši toksini iz skupin mikrocistinov in anatoksinov. Končna potrditev vrste in količine toksina lahko traja tudi več mesecev. Prav zaradi dolgotrajnega postopka v Italiji v posameznih deželah ob prvih vidnih znakih cvetenja ali pojavu gošče odločijo, ali je treba jezero ali drugo vodo zapreti za kopanje oziroma rekreacijo.  

    S takšnim pristopom izpolnjujejo priporočila WHO, ki državam svetuje, naj nemudoma uvedejo preventivni monitoring, če živali po uporabi vode zbolijo ali poginejo. V smernicah poudarjajo, da je treba vzpostaviti hitre komunikacijske poti za analizo kakovosti vode, da lahko ugotovijo vzroke in določijo ukrepe za upravljanje vode. Pozivajo tudi k sistematičnemu beleženju vseh pojavov cvetenja ter obveznemu obveščanju pristojnih institucij, ki skrbijo za javno zdravje – predvsem takrat, ko so razmere takšne, da so ugodne za hitro razrast cianobakterij.

  • Nova Zelandija je v dokumentih WHO navedena kot država, ki opozarja na primere bentoških cianobakterij. Zemljevid na spletni strani Lawa med drugim prikazuje več kot tisoč kopališč, kjer spremljajo kakovost vode, navajajo znanstveno ozadje meritev in opozarjajo na morebitno neprimernost vode za kopanje. Spletna platforma je nastala v sodelovanju regionalnih okoljskih in higienskih centrov, neodvisne organizacije za okoljski monitoring, ministrstva za okolje ter različnih regijskih predstavnikov ter univerz. 

    Bentoškim cianobakterijam namenjajo posebno pozornost. V videu za lastnike psov jasno pojasnijo, zakaj so prav te za pse posebej nevarne in na kaj je treba biti pozoren. 

 
 
 

Del praznine na področju sistemske neurejenosti pri nas trenutno zapolnjuje projekt občanske znanosti CianoSLO, ki deluje pod okriljem NIB. Ko znanstveniki NIB prejmejo obvestilo o sumljivi gošči, vzamejo vzorce in z različnimi metodami preverijo vsebnost cianobakterij in strupov, ki jih te izločajo. Ugotovitve zabeležijo na interaktivnem zemljevidu in o izsledkih na družbenih omrežjih obvestijo javnost. Nimajo pa zakonskih pooblastil, da bi uradno usmerjali kopalce, lastnike psov in druge uporabnike voda ter jim pojasnjevali zdravstvena tveganja. 

Njihovi podatki kažejo na tveganja na neuradnih kopališčih, akumulacijah, gramoznicah, ribnikih, bajerjih, skratka v vodah, ki niso zajete na seznamu 49 uradnih kopalnih vod. V zadnjih petih letih so na NIB vzeli 1725 vzorcev s skoraj 50 vodnih območij, tri četrtine na lastno pobudo in pobudo občanov. Ko so jih pogledali pod mikroskopom, so v slabi polovici našli cianobakterije, ki so potencialno toksičnega rodu, takšnih s strupi pa je bila desetina vzorcev.

Njihove letošnje analize z mikroskopijo so v kar 16 od 21 vzorcev potrdile cianobakterije s toksičnim potencialom, denimo na Gradiškem, Zbiljskem, Zelenem jezeru in na jezeru Rakitna, kar kaže na tveganje tudi na priljubljenih turistično-rekreacijskih območjih. Ti podatki jasno pričajo, da »odlična« ocena kopalnih voda ne zajame strupene gošče, ki se lahko skriva na drugem območju.  

Na pobudo občana so februarja analizirali vzorce iz akumulacijskega jezera Arena, z vodo katerega zasnežujejo pohorsko smučišče. Potrdili so, da je v vzorcu cianotoksin, njegova koncentracija pa je štirikrat presegla mednarodno priporočeno mejo za varno uporabo vode. Upravljavec je hotel ukrepati, a je izvedel, da »v Sloveniji za takšne pojave v neuradnih vodah ni pristojna nobena institucija«. Zato je opozorilno tablo postavil na lastno pobudo. (Več o tem preberite v naslednjih dneh.)

NIB se pri izvajanju projekta CianoSLO trudi obravnavati vse pobude, ki jih prejmejo od državljanov. »Gre za novo, občutljivo in dokaj neznano temo, ki pa ima lahko hude posledice in za katero lahko glede na podnebne in okoljske trende pričakujemo, da bo v prihodnosti večkrat na tapeti,« pojasnjuje Tina Eleršek. Prav zato, poudarja, je hiter, jasen in strokoven odziv ključen, ne samo zato, da se prepreči nesreče in zavaruje občane, ampak da se tudi kar najbolj omeji procese, zaradi katerih se cianobakterije razrastejo.

Pobude obravnavajo tudi z lastnimi sredstvi, zato ves čas iščejo različne možnosti financiranja, obenem pa se dogovarjajo s pristojnimi ustanovami, kajti dolgoročno, strokovno in sistematično spremljanje je mogoče izvajati le ob ustrezni sistemski podpori, ki omogoča pokrivanje stroškov analiz, opreme in dela raziskovalcev. »Predvsem pa je pomembno ugotoviti, katera je koordinacijska ustanova, da bodo vsi v državi vedeli, na katero institucijo naj se obrnejo za primere ‘neuradnih kopalnih’ voda. Na to vprašanje še ni odgovora,« opozarja Tina Eleršek.

 

Ilustracija: Peter Kuntarič

 

Opomin z Zelenega jezera

Letos spomladi se je Verona prvič po dveh letih vrnila na obrežje Zelenega jezera. Tokrat smo bili z njo tudi novinarji Strašno hudih. Sprva je radovedno pogledovala proti vodi, nato pa se zagnano pognala proti njej, a je Zarja močno zagrabila povodec. Tokrat Verona ni skočila v vodo. V vzorcih, ki smo jih takrat vzeli, v laboratoriju NIB pa so jih analizirali, je bilo kar nekaj potencialno toksičnih cianobakterij. 

 

  • Na pomanjkanje uradnih informacij o varnosti vode in nujnost sistemskega obveščanja opozarja veterinarka Maruša Ahaj iz Slovenske Bistrice. Dobro se spominja avgusta 2024, ko je v dveh tednih obravnavala štiri zastrupljene pse. »V bistvu je bilo pri vseh enako. Vsi so se na isti dan kopali v Zelenem jezeru. Pri dveh so se simptomi, če se prav spomnim, pojavili že tam,« pripoveduje. Šlo je za tremor mišic, nekoordiniranost, zmedenost, slinjenje in slabost. S simptomatsko terapijo so vsi psi okrevali.

    Maruša Ahaj je prepričana, da bi se večini zapletov lahko izognili že, če bi lastniki ob prihodu na jezero zagledali obvestilo o stanju vode. To bi zahtevalo redno, morda tedensko testiranje, saj bi bila javnost le tako pravočasno obveščena. Nenazadnje veterinarjem o zastrupitvah s cianobakterijami ni treba obveščati veterinarske inšpekcije, tako kot bi to morali po zakonu storiti denimo ob steklini ali bolezni zoonoze. Po njenem bi morale opozorilne table stati povsod, kjer so potrdili prisotnost cianobakterij ali kjer so se v preteklosti psi zastrupili. »Veliko ljudi sploh ne ve, da do zastrupitve lahko pride,« pravi. Treba jih je ozavestiti. Poudarja, da morajo biti lastniki v vsakem primeru pozorni, ko pridejo do vode. A morajo vedeti tudi, na kaj naj bodo pozorni.

    V občini Kidričevo, ki je lastnica dela zemljišč ob Zelenem jezeru, pravijo, da se zavedajo tveganj, ki jih lahko v določenih okoliščinah predstavljajo cianobakterije in njihovi toksini. Zato problematiko jemljejo resno. Navajajo, da so javnost obveščali v sklopu veljavnih pravil o uporabi območja in opozoril o odgovornem ravnanju uporabnikov. Preučujejo tudi možnosti dodatnega obveščanja javnosti, če bi bila tveganja potrjena.

    Ob tem poudarjajo, da do danes niso prejeli uradnih dokazil ali strokovno potrjenih ugotovitev, da bi bili zdravstveni zapleti ali pogini živali neposredno posledica cianobakterij v jezeru. Kot glavni razlog navajajo pravni status jezera. »Ker območje ni uradna kopalna voda, ga uporabniki uporabljajo na lastno odgovornost.« 

    Občina pa medtem k jezeru vabi na »vikend zdravja« in gradi plavajoči pontonski most – na jezeru, kjer je skrb za varno uporabo vode prepuščena obiskovalcem.   

    Zarjino in Marušino izkušnjo bomo podrobneje razgrnili v prvem podkastu tridelne serije o cianobakterijah. Prisluhnite ji na www.strasnohudi.si ali v aplikacijah s podkasti.

 

Noč, ko se je Verona borila za preživetje, ostaja živo v spominu predvsem njeni lastnici Zarji. Je pa tudi nekakšen opomin na tveganje, ki ga lahko predstavljajo priljubljene vode. Veterinarka Maruša Ahaj, ki je psičko reševala, poudarja, da je bilo za preživetje ključno, da je lastnica, sicer biologinja, podala zelo dobro anamnezo. In čeprav je varnost živali odvisna od pozornosti lastnikov, opozarja, da bi se lahko uporabniki voda zoprnijam izognili že, če bi ob prihodu na jezero zagledali informacijsko tablo o kakovosti vode, kakršne imajo na kopalnih območjih in ki bi vključevala tudi podatke o cianobakterijah. Uradna informacija je lahko koristna tudi za veterinarje pri ukrepanju.

Slovenija gradi velik del svoje identitete na podobi dežele čistih voda. Zlahka pa se spregleda, da to podobo gradi na tistih območjih, kjer njihovo kakovost redno spremlja, ne pa tudi na marsikateri drugi točki, kjer se ljudje in živali radi zadržujejo na »lastno odgovornost«. Kot poudarja dr. Nico Salmaso, je »treba ukrepati v vseh vodah, saj cvetenje ne vpliva le na ljudi, ki vodo uporabljajo za rekreacijo, temveč tudi na živali«. Sistemska ureditev bi pomenila, da kopalci, smučarji, lastniki psov dobijo kakovostno informacijo, ki jim omogoča varno rabo naravnih dobrin. 

Zaradi podnebnih sprememb in segrevanja voda ter hranil v vodi, ki spodbujajo rast cianobakterij, utegnejo biti tveganja v prihodnje še pogostejša. Cianobakterije ne bodo izginile. Namen takšnega sistema je preseči trenutne nejasnosti, zaradi katerih so kopalci in živali v večini slovenskih voda prepuščeni naključju in spremljanju objav na facebooku.

 

Gošča spomladi na Zelenem jezeru. Foto: Matej Povše

 

Projekt Skrivnosti slovenskih motnih voda nastaja s podporo Journalism Science Alliance.

 
Maja Čakarićprojekt, cianobakterije, Skrivnosti slovenskih motnih voda, Zeleno jezero, Tina Eleršek