Občan, ki ni pogledal stran, ko je v vodi pod Pohorjem opazil čudno goščo
Jemanje vzorcev iz zadrževalnika Arena. Foto: Strašno hudi
Na obrežju akumulacijskega jezera Arena pod Pohorjem stoji znak: »Pozor, cianobakterije v vodi!« In pri nas so taka svarila redkost. Na tem območju sicer ni kopališča, a tam si redno, čeprav ne uspešno, urejajo dom dvoživke, vodo iz jezera pa pozimi uporabljajo za zasneževanje. Na lastno pobudo so tablo postavili pri javnem podjetju Marprom, ki vodo iz jezera uporablja za napajanje snežnih topov. To so storili po tem, ko je občan opazil zeleno goščo, raziskovalci pa so na njegovo pobudo potrdili »kolonije potencialno strupenih cianobakterij«. Tam se niso pojavile prvič.
avtorica:
Maja Čakarić
Varnost voda – tudi na območju Nature 2000 – je pogosto odvisna od pozornosti občanov, pripravljenosti znanstvenikov ter samoiniciativnosti upravljavcev, kaže znanstveno-novinarski projekt Skrivnost slovenskih motnih voda. Čeprav naša zakonodaja ne predpisuje sistematičnega monitoringa voda, namenjenih posebej zasneževanju, in takšnih voda ne prepoznava kot kritičnih za javno zdravje, je potrditev prisotnosti cianobakterij spodbudila upravljavca zajetja k preventivnim ukrepom. Ob tem se poraja vprašanje, kakšnemu tveganju so izpostavljeni smučarji, ko se sneg iz zelene gošče v obliki aerosolov oziroma drobnih kapljic razprši v pljuča.
Pozorni občan
V prvi polovici februarja 2026 je občan pod pohorskim smučiščem opazil, da se na akumulacijskem jezeru Arena, ki ga deloma napaja Radvanjski potok, in nabrežju nabira gošča. Ni šel zgolj mimo s sumničavim pogledom, temveč je prek spletnega mesta ciano.si, ki deluje po načelu občanske znanosti, neposredno obvestil raziskovalce Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB). S tem je sprožil niz korakov. Raziskovalci so zatem vzeli več vzorcev vode, gošče in oblog na kamnih in vejicah, njihova analiza pa je še istega dne razkrila, da so v vodi potencialno strupene cianobakterije. Obvestilo o tem so objavili na družbenih omrežjih. Ob vodi pa se je pojavila tudi opozorilna tabla.
Opozorilna tabla je v začetku junija še stala. Foto: ciano.si
Takšne table so pri nas še vedno izjema. Dr. Tina Eleršek, raziskovalka in vodja delovne enote Ekotoksikologija na NIB, ob tem poudarja, da so jo »prvi postavili v krajinskem parku Goričko, ko so ob Ledavskem jezeru namestili znak ‘Pozor, cianobakterija!’ in prepovedali poletni ribolov«. Po lanskih zastrupitvah psov v Bohinjskem jezeru je Pohorje tretji kraj v Sloveniji, kjer so postavili opozorilno tablo.
Nenadejano zgodnji pojav cvetenja cianobakterij sredi zime je znanstvenike nekoliko presenetil, ker imajo običajno cianobakterije raje toplejše mesece. Domačin in dolgoletni ribič Bojan Javornik, ki se vsak dan s kolesom pelje mimo jezera Arena pod Pohorjem, pa je takšne rezultate skorajda pričakoval. Po izkušnjah ve, da je jezero že dlje časa obremenjeno s hranili.
Njegova opažanja se ujemajo z vrsto drugih pričevanj ljudi, ki že leta opozarjajo na ponavljajoče se težave. K slabi kakovosti vode so v preteklosti prispevali izpusti fekalij iz bližnjih turističnih objektov. »Vem, da je pojav cianobakterij povezan s fekalnimi izlivi,« pojasnjuje Rajko Kotnik, predsednik sveta mestne četrti Radvanje. Ugotovili so, da je bila pretočna greznica pod bližnjim objektom (Villo Mari) prepolna fekalij, ki so pritekale v zajetje. Kotnik se spomni, da so se takrat dogovorili z mariborsko občino, da bi na tem mestu postavili malo čistilno napravo.
Bojan Javornik, ki je predsednik ribiške družine Maribor, opozarja, da je treba rešiti še eno težavo. »Ribnik ne diha,« opiše slikovito. Trdi, da je jezero onesnaženo s fosfati. Poleg tega ima plastično dno, kar onemogoča naravno prečiščevanje. Jezeru bi po njegovem pomagala že prezračevalna naprava, ki jo je nekoč uporabljal Marprom, da je vodi dovajala zrak. V brezzračnem prostoru na dnu akumulacije zaradi nabranega mulja ni dovolj kisika, pride do gnitja, pa še »cianobakterije preveč pretiravajo in pogine vse: race, ribe, vse«.
Z opisom se strinja tudi Žiga Tertinek z inštituta Vivus, kjer se posvečajo raziskovanju, varovanju in obnovi vodnih ekosistemov. »Zadrževalnik že vsaj osem let ni bil izpraznjen, tako da bi lahko odstranili sediment na dnu, kar pomeni, da se presežki hranil zadržujejo v vodnem telesu,« opozarja. Prav obremenitev s hranili pa je letos tudi po njihovih opažanjih povzročila obsežno cvetenje cianobakterij.
Zajezitev fekalij
Na območju Radvanjskega potoka, ki deloma napaja zbiralnik vode Arena, so po navedbah mestne občine Maribor v preteklosti uredili razbremenilnik, ki odvaja padavinske odpadne vode v javno kanalizacijo, medobčinska inšpekcija pa je preverjala morebitne nedovoljene iztoke fekalnih izpustov, a nepravilnosti ni ugotovila. Potrjujejo pa, da se je prečiščena voda iz male komunalne čistilne naprave v jezero iztekala do marca, dokler je naposled niso priključili na javno kanalizacijsko omrežje.
Marprom, ki zajetje upravlja na podlagi koncesijske pogodbe z občino, je ob jezeru spomladi postavil opozorilno tablo, potem ko so februarja po poročanju medijev izvedeli za cianobakterije v zajetju. »Uradnega obvestila pristojnih institucij nismo dobili,« so pojasnili v podjetju.
Zato so se sami obrnili na različne strokovne službe, povezane z javnim zdravjem, a ugotovili, da v Sloveniji za takšne pojave ni pristojna nobena institucija.
»Cianobakterije pri nas po zakonodaji spremljamo samo v registriranih kopalnih vodah, ne pa tudi v tistih za kakršnekoli druge namene,« poudarjajo na mariborski občini in tako s prstom kažejo na pomanjkljivo zakonodajo. Kljub temu je Marprom iz preventivnih razlogov pri zajetju namestil posebno opozorilno tablo za obiskovalce, da v času cvetenja ljudem in živalim priporočajo izogibanje vodi. Naročili so tudi vzorčenje. »Analize cianotoksinov iz vodnega zajetja v Mariboru so pokazale visoko vsebnost mikrocistinov. Koncentracija v vzorcu je bila 97 μg/L, medtem ko je meja za varno rekreacijsko uporabo 24 μg/L,« so takrat ugotovili na NIB.
Cianobakterije iz zadrževalnika februarja 2026 pod mikroskopom. Foto: ciano.si
Zdaj, po priklopu objekta na kanalizacijski sistem, so vzorčenje naročili še enkrat, poleg tega načrtujejo čiščenje vodnega zajetja. Najprej pa bodo počakali na končne rezultate vzorčenja, ki so ga izvedli 2. junija. »So že pogledali pod mikroskopom in toksičnih cianobakterij je veliko manj kot prejšnjič, so pa še prisotne,« pojasnjujejo na občini.
Potem se bodo odločili o pristopu. »Predvsem je treba odstraniti mulj na dnu, ki vpliva na kapaciteto zajetja oziroma zmanjšuje količino vode v njem.«
Na občini poudarjajo, da bodo razmere spremljali tudi v prihodnje in »v okviru pristojnosti izvajali razumne ukrepe za zagotavljanje varnega in odgovornega upravljanja zadrževalnika«.
Na vprašanje, ali so takoj ustavili tudi zasneževanje smučarskih prog, ko so iz medijev izvedeli za cianobakterije, so na mariborski občini odgovorili, da so vodo iz zajetja nazadnje uporabili sredi februarja. To pa je bilo ravno na dan, ko so raziskovalci na pobudo občana prvič vzeli vzorce iz jezera.
Toksini v zraku
Cvetenje cianobakterij iz rodu Microcystis sredi februarja ni presenetilo le znanstvenikov, je tudi opomin na morebitna tveganja, ki se pojavijo v času zasneževanja. Ko topovi črpajo vodo iz jezera Arena in jo pršijo po strminah, nastajajo aerosoli.
Nekatere znanstvene raziskave (denimo študija Airborne Cyanobacterial Toxins and Their Links to Neurodegenerative Diseases iz leta 2025) opozarjajo, da so ljudje lahko izpostavljeni strupom ne le tako, da ti pridejo v stik s kožo, temveč tudi tako, da jih vdihnejo, ko se drobne vodne kaplje, aerosoli, prenašajo po zraku. »Z vdihavanjem razpršene vode in prahu so izpostavljeni mešanici nevrotoksinov, ki lahko preidejo v centralno živčevje.«
Takšna izpostavljenost sicer še ni dovolj raziskana, vendar ta in še druge študije poudarjajo, da nevrotoksini, ki jih nekatere cianobakterije izločajo, lahko resno ogrozijo zdravje. Pri tem se sklicujejo na raziskave, ki cianotoksine povezujejo z amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), parkinsonovo boleznijo in demenco, zlasti alzheimerjevo boleznijo. Ugotovitve znanstvenikov tako kažejo na to, da bi bilo treba za zaščito zdravja ljudi in živali na takšnih območjih uvesti jasnejše protokole meritev in obveščanja, o čemer smo pisali v prvi zgodbi pri projektu Skrivnosti slovenskih motnih voda.
Samec sekulje, najden južno od zadrževalnika Arena. Foto: Žiga Tertinek
Ekološka past za dvoživke
V vlažnih spomladanskih večerih bi se moralo pod Pohorjem slišati tudi pritajeno regljanje. Žabe, ki se v tem času spuščajo proti drstiščem, kažejo na zdravo okolje. Vendar se v zadrževalniku Arena ujamejo v past. Čeprav so raziskovalci lani na spomladanskih selitvah popisali okoli 1600 navadnih krastač na njihovi migracijski poti, dvoživke pogosto končajo pod avtomobilskimi kolesi, v tej vodi pa se vsaj zadnja tri leta neuspešno razmnožujejo. Poleg strmih gladkih brežin brez skrivališč jim to onemogočajo invazivne tujerodne ribe, predvsem sončni ostriži, in slaba kakovost vode, pojasnjuje biolog Žiga Tertinek z inštituta Vivus, ki je stanje dvoživk pod Pohorjem spremljal še kot član Društva študentov naravoslovja (DŠN).
Obsežno cvetenje cianobakterij so opazili šele letos. »Zelo verjetno je posledica visoke vsebnosti hranil in drugih primernih pogojev,« pojasnjuje Tertinek in opozarja na raziskave, ki potrjujejo negativen vpliv cianotoksinov na dvoživke in tudi neposredno na smrtnost paglavcev.
Spodbudno pa je, kot dodaja, da so na občinskem uradu za okolje predloge DŠN za umestitev nadomestnih vodnih habitatov že vključili v prostorske načrte, poleg tega so letos podprli pobudo, da bi prenašali dvoživke čez cesto, s čimer se je število povoženih živali na tej lokaciji po njegovem pripovedovanju precej zmanjšalo.
Projekt Skrivnosti slovenskih motnih voda nastaja s podporo Journalism Science Alliance.