Ujet v virtualno ječo v paniki klikaš vse gumbe, iščeš še zadnji hit dopamina
Črt. Foto: Matej Povše
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Enaindvajset tisoč ur. To ni zgolj številka; to sta dve leti in pol neprekinjenega bivanja v digitalnem svetu. Toliko časa je danes 27-letni Črt preživel ob videoigrah. Podatek ne govori o običajni zasvojenosti, niti ne razkriva zgodbe o najstniškem brezdelju. Pred nami se razkriva beg v svet, ki je zasnovan tako, da te posrka in ne izpusti. Črtova zgodba ni osamljen primer. Je simptom družbe, v kateri se posameznik v stiski pogosto znajde sam, medtem ko človeški stiki nadomešča algoritemsko prilagojen virtualni objem.
Skozi tri glasove – mladega fanta, ki je našel pot iz temnih globin digitalne odvisnosti, socialne delavke, ki vsak dan stoji ob mladih in jih vabi nazaj v resničnost, ter raziskovalke, ki v neposrednem stiku z mladimi razkrive, v kakšne spletne pasti se vse lahko ujamejo – razkrivamo, zakaj prekomerna raba zaslonov ni “osebna napaka” ali šibkost, temveč sistemska past.
Črtova zgodba: 21.000 ur v virtualnem svetu
»Rad imam video igrice. Mogoče malo preveč,« se nasmehne Črt*, študent zgodovine in filozofije. Tako rad jih ima, da je z njimi doslej preživel več kot 21.000 ur
V tem času bi lahko zaključil tri študije, se naučil 35 jezikov ali pa postal mojster v igranju klavirja, kot je izračunal. »To je seveda tudi 2,4 let mojega življenja, konstantnega, budnega stanja in igranja video iger,« doda. Ne da bi se najprej tega zavedal, je z igranjem igric predvsem bežal. Stran od družine, stran od sebe. In šele pozneje je spoznal, da ni bežal na svobodo, temveč v zapor. V virtualno ječo.
Začelo se je precej neopazno. V osnovnošolskih letih, med ločitvijo staršev. Z občutkom, da je »dokaj prepuščen samemu sebi«, je iskal način, kako bi čas mineval čim hitreje in čim prijetneje. Občudoval je starejšega soseda med igranjem strateških iger, kar ga je tako navdušilo, da je v ta svet hitro zdrsnil še sam.
Kar se je delovalo kot prijeten in nedolžen način preživljanja prostega časa, je sčasoma postala nadležna rutina in mehanizem za preživetje. »Ko vidiš, da odrasli okoli tebe trpijo, se podzavestno umakneš. Ne želiš jim biti v breme,« pojasnjuje občutek. Virtualni svet mu je ponujal popolno rešitev: beg pred zoprno resničnostjo in takojšnjo nagrado. »Ekstremno veliko serotonina in dopamina dobiš, ko igraš. In, ja, potem se je vse to nekako skombiniralo v slabo navado.«
Ko življenje obstane in raste le še plesen
Slaba navada je v naslednjem desetletju prerasla v popoln umik iz realnosti. Tri leta je živel kot NEET – brez izobrazbe, zaposlitve ali usposabljanja (Not in education, employment, or training op. p.). Njegov bioritem se je obrnil na glavo. »Zbudiš se ob petih, šestih zvečer,« pripoveduje. Zakaj? Razlog je bil preprost: »Če se zbudiš zvečer, potem ne srečaš mame.«
Živel je od enega obroka na dan, pred računalnikom, ob spremljavi YouTuba. Užitek je že davno izginil, ostala je le še prazna, kompulzivna gesta. »V paniki klikaš vse gumbe, iščeš še zadnji hit dopamina. Res, grozno. Kadiš v sobi, črna plesen raste po stenah, kašljaš, težave imaš z zdravjem.«
Ob vprašanju, zakaj ni mogel preprosto vstati in oditi, je razkril spomin na svojo stisko. »Takrat sem bil zelo depresiven ... ker sem želel umreti. Praktično čakal sem na zgodnjo smrt zaradi slabega življenja.«
Roka pomoči iz resničnega sveta
Roko pomoči mu je ponudila sestre. »Glej, jaz ti bom plačala terapevta, ker te ne morem gledati takšnega,« so bile besede, ki so ga prvič potisnile na pot sprememb k vzpostavljanju bolj stabilne rutine. Čeprav odseljena, je prepoznala globino njegove krize. Črt je bil v tistem trenutku že pripravljen sprejeti pomoč. Terapija mu je kmalu dala samozavest, dobil je službo, tako da ga je rutina dela v kuhinji fizično uspešno odtrgala od iger. Za nekaj časa je kazalo, da so se stvari obračajo na bolje.
A past se je znova zaprla. Ko je spet zdrsnil v stare vzorce, je zbral pogum in se je zaupal očetu. Namesto obsojanja je sledila takojšnja akcija: »Slišal sem za društvo Šteker,« mu je dejal oče in ga spodbudil, naj jih pokliče še isti dan.
V tem podpornem okolju je Črt našel tisto, kar je najbolj potreboval – sprejetost. Občutek, da lahko spregovori o svojih padcih brez obsojanja, mu je odvzel največje breme. »Ne čutiš več toliko sramu. Jaz sem ga takrat precej, pa predvidevam, da je dosti ljudi, ki zapadejo nazaj … sram te je priznati to sebi ali pa drugim.«
Tatjana Stanec, foto: Matej Povše
Beg v digitalno zavetje
Stanje mladih, ujetih v prekomerno rabo zaslonskih tehnologij, zbuja skrb, pripoveduje Tatjana Stanec, strokovna delavka mariborskega Centra Šteker, kjer mladim nudijo celostno obravnavo na področju prekomerne in škodljive rabe zaslonskih tehnologij. Ne gre zgolj za pomanjkanje samonadzora; težave so pogosto globlje in se prepletajo z osebnostnimi stiskami, družinsko dinamiko in pomanjkanjem pristnih odnosov. Mladi odraščajo v svetu, kjer digitalno okolje ponuja navidezno varno zavetje, a hkrati nastavlja pasti, zaradi katerih se lahko zlagoma povsem odtujiš.
»Skoraj ni razlike v delu, kjer delam zdaj, in tistim, ki sem ga opravljala pred leti v mladinskem domu,« pravi socialna delavka in pedagoginja, ki že desetletja dela z mladimi. »V bistvu imajo mladostniki, otroci, odrasli enake težave. To so motnje čustvovanja, težavno družinsko okolje, introvertiranost. Zasloni pa so idealna stvar - v ta svet se lahko zatečeš, skriješ in ostaneš v njem mogoče tudi nekoliko predolgo.« Stanec jim tako v svojem poklicnem življenju pomaga najti pot nazaj v realnost.
Spremembe, ki jih opaža, jo skrbijo. »Ko sem začela delati, smo imeli igrišče, vsi so igrali košarko, prosili, ali gredo lahko ven. Proti koncu moje prejšnje službe pa sem že opažala, da mladi sploh nimajo več potrebe hoditi ven,« pojasnjuje.
Kaj se skriva za tem umikom?
Tveganje ni le v zaslonu
Dejavniki, ki mlade potisnejo v pretirano rabo zaslonov, so kompleksni. Tičijo v njihovi osebnosti in v okolju, v katerem odraščajo. Kot ključno Stanec izpostavlja preplet notranjih in zunanjih silnic. »Mislim, da je odvisno od osebnostne strukture in od okolja, v katerem odraščaš. Mnogi so spregledani, manj komunikativni, manj varni in taki so najbolj ranljivi. Hitro se zatečejo v klepetalnice in videoigre.« Za nekatere je to zabava, za druge pa umik iz realnosti.
Znaki, da je meja med občasno uporabo in zasvojenostjo že prestopljena so jasni. »Opuščajo čisto normalne vsakodnevne funkcije, kot so osnovna higiena, jedo v svoji sobi, ne hodijo ven, opuščajo šolske obveznosti.« Ob tem se pojavijo tudi čustvene spremembe: razdražljivost, anksioznost, impulzivnost, nesramnost.
Svetovna zdravstvena organizacija sicer zasvojenost uradno priznava predvsem pri videoigrah in igrah na srečo. V večini primerov pa govorimo o prekomerni rabi zaslonov. A meja je tanka. »Ko posameznik ne more iz tega ven, ko samo o tem razmišlja, ker ga kompulzivno vedenje sili v igranje, takrat lahko govorimo o zasvojenosti.«
Ajda Petek, foto: Matej Povše
Zloraba možganov za dobiček
Ajda Petek, raziskovalka na fakulteti za družbene vede in strokovnjakinja za varno rabo interneta pri projektu Safe.si, pa opozarja na še en vidik: mladi so pravzaprav ujeti v sistem, ki ga tehnološki velikani načrtno gradijo tako, da zlorablja temeljne mehanizme delovanja človeških možganov za kovanje dobičkov. Mladi niso le uporabniki, temveč produkt.
»Ne gre le za to, da se zatečejo, ampak da so nekako zvabljeni ali pa prevarani,« pravi o tveganjih digitalnega okolja. Že več kot 15 let deluje na področju ozaveščanja in zaščite otrok v njem. S svojim delom želi predvsem prispevati k dobrobiti otrok in mladih. »To me tudi motivira, ker si res želim, da moje delo pusti pečat, da ima pozitiven vpliv na otroke, na najbolj ranljive člane naše družbe,« pojasnjuje. A podatki, ki jih zbira, jo vse bolj skrbijo.
Terenske raziskave namreč potrjujejo, da se stanje slabša. »Ko vidiš črno na belem določene stvari, si pa vseeno presenečen. Ne bom rekla šokiran, ampak … žalosten,« priznava.
Dejavniki, ki mlade potiskajo v nenehno uporabo naprav, so plod premišljenega inženiringa. Kot ključno Ajda Petek izpostavlja poslovni model tehnoloških velikanov. »Zaposlujejo top strokovnjake, ki ustvarjajo aplikacije in omrežja na način, da se od njih čim težje odtrgaš,« poudarja.
»Gre za zlorabo normalnih možganskih funkcij, ki so se skozi evolucijo razvile zato, da nam gre dobro. Zdaj se zlorabljajo za kovanje dobička.« Uporabniki pri tem nismo stranke, ampak produkt. »Dlje smo na platformah, več oglasov nam lahko prikažejo.«
Tega se zavedajo tudi mladi sami. V raziskavah so potrdili, da jih orodja, kot so neskončno drsenje, algoritemsko prilagojene vsebine in kratki videoposnetki, zadržujejo dlje, kot bi si želeli.
Kaj vidijo mladi in česa odrasli nočejo
Kako digitalna realnost odseva v življenju mladih? Podatki, ki jih je predstavila Ajda Petek, so zaskrbljujoči. Več kot polovica mladih je že bila žrtev spletnega nasilja. Pri dekletih je delež še višji in dosega dve tretjini. Tretjina dijakinj zaradi promoviranja lepotnih idealov na družbenih omrežjih razmišlja o lepotni operaciji. Mnogi so kronično neprespani in pod nenehnim pritiskom, da morajo biti dosegljivi. Strah, da bodo kaj zamudili, jih drži priklenjene na zaslone.
A bolj kot statistika jo skrbi viden prepad med izkušnjo mladih in zavedanjem odraslih. »Pri starših je premalo zavedanja. Recimo, en odstotek staršev ocenjuje, da je njihov otrok doživel nasilje, medtem ko 50 odstotkov otrok poroča o tem. To je res ogromna razlika,« opozarja Petek. Mladi pa se o teh stiskah bojijo spregovoriti. Ne zaradi pomanjkanja poguma, temveč zaradi strahu pred nerazumevanjem in kaznijo, ki je najpogosteje odvzem naprav.
Počasen izhod iz začaranega kroga
V Centru Šteker se z mladimi o življenju v digitalnem svetu ne pogovarjajo tako, da bi jim grozili, jim ukazovali ali jih kaznovali. Poskušajo z razumevanjem. »Osnovna metoda je pogovor. Brez tega ne gre. Staršem tudi rečem, da mi nimamo čarobnega prahu. Vi ste tisti, ki doma postavljate pravila,« pomen sodelovanja poudarja Tatjana Stanec.
Proces je dolgotrajen in zahteva trud vseh vpletenih. Namesto pridiganja in strogih prepovedi, ki pogosto ne zaležejo, spodbujajo iskanje ravnovesja. Mladim pomagajo, da se spomnijo dejavnosti, ki so jih nekoč veselile. »Vrnite se k stvarem, ki ste jih počeli. Si imel klavir? Si igral košarko? Si imel prijatelje, s katerimi ste zunaj sedeli in se pogovarjali?« S skupnimi izleti, aktivnostmi in pogovori jim pokažejo, da je druženje v živo lahko prav tako izpolnjujoče.
Posebno pozornost namenjajo staršem. »Starši, ki so ozaveščeni, pozorni in imajo stik z otrokom, znajo postaviti pravila. Pomembno pa je, da so sami zgled: da ne uporabljajo telefona med jedjo, ali ko se pogovarjajo, ali pa da ga pred spanjem nekam odložijo.«
Solidarnost proti digitalni osami
Zakaj sistem pogosto odpoveduje? Težava ni le v posameznikih, ampak v vrednotah, ki jih goji družba. V svetu, ki slavi individualizem, pozabljamo na pomen pristnih človeških stikov, odnosov, empatije in skupnosti.
»Vsi mi, kot družba in kot posamezniki, lahko prispevamo k ozaveščanju, preventivi, odprtosti. Pomembno je, da se z mladimi pogovarjamo.,« analizira Stanec. »Da tudi vedo, da pogled v oči, skrit nasmeh, nekaj šteje. Da ti odnosi štejejo. Da ne izgubimo teh vrednot.« Tehnologija je pri tem nujno orodje, a ne sme nadomestiti človeka.
Kako zgraditi digitalno ravnovesje
Če bi lahko z enim zamahom spremenila digitalne navade, kaj bi storila strokovnjakinja iz Centra Šteker?
Preventiva in zgled kot temelj: Starši naj s svojim vedenjem pokažejo, kaj pomeni zdrava raba tehnologije. Ozaveščanje o pomenu duševnega zdravja in iskanje ravnovesja je ključno.
Odprt pogovor in jasna pravila: V družini naj vlada odprt dialog o digitalnih navadah. Pravila naj bodo jasna, spoštljiva in enaka za vse.
Spodbujanje aktivnosti: Mlade je treba usmerjati v kakovostno preživljanje prostega časa, konjičke, šport, druženje s prijatelji in druge dejavnosti, ki jih odmikajo od zaslonov in jim bogatijo življenje.
Pravočasno iskanje pomoči: Ko starši ali mladi opazijo, da so zašli v težave, naj ne oklevajo, naj se ne bojijo poiskati strokovno pomoč. Organizacije, kot sta Logout, Center Šteker, nudijo varen prostor za pogovor in podporo.
Opolnomočenje mladih, da pomagajo drug drugemu: Vloga prijateljev je neprecenljiva. Sočutna in medsebojna podpora lahko rešita več, kot si mislimo. Pogosto je prav vrstnik tisti, ki prvi opazi stisko.
Zaslon ni varuška
Kljub pastem pa internet ni zgolj temačen prostor. Včasih je prav tam mogoče najti oporo, ki je v fizičnem svetu ni. »Deklice, stare 10 let, so povedale, da so na internetu našle vsebine, ki so jih opolnomočile, tam, kjer jih starši niso mogli,« pripoveduje Ajda Petek. Spomni se pripovedovanja deklice, ki se je prav s pomočjo videov na YouTubu naučila soočati s spletnim nasiljem.
A ob tem se odpira še en digitalni razkorak. Ne gre več za vprašanje dostopa, ampak načina uporabe. »Ali uporabljaš napravo kot orodje za nekaj, kar bi rad sam ustvaril, ali pa samo pasivno spremljaš nekaj, kar ti je ponujeno, in drsiš v neskončnost.«
Kako torej regulirati tehnologijo in hkrati okrepiti družbo? Rešitve so večplastne. Na sistemski ravni je ključno, da tehnološki velikani prevzamejo več odgovornosti. Evropski Akt o digitalnih storitvah je že korak v to smer, saj zahteva preverjanje starosti za dostop do neprimernih vsebin in obvezno označevanje digitalno spremenjenih fotografij.
Nujni so tudi sistemski ukrepi v šolstvu. Poleti je bila denimo sprejeta novela zakona o osnovni šoli, ki omejuje rabo mobilnih naprav. Tak ukrep je pomemben korak k temu, da bi šole postale varen prostor, saj je zdajšnja realnost zaskrbljujoča. Ajda Petek opozarja, da so mladi med odmori zatopljeni v svoje zaslone, ne družijo se, snemajo drug drugega na straniščih, si vdirajo v telefone, kradejo fotografije ipd. »Drug drugemu povzročajo škodo in to je spletno nasilje.«
A omejevanje naprav samo po sebi ni dovolj. Hkrati je treba otroke opremiti z znanjem za pametno rabo tehnologije in to tudi v učnem procesu. Preventiva se mora začeti že od zibelke tako, da vsebine o varni in zdravi uporabi zaslonov vključijo že v šoli za starše. Sporočilo mora biti jasno: zasloni niso varuška.
A nobena sistemska rešitev ne bo zares učinkovita brez aktivne vloge posameznika. Sprememba se začne doma, saj lahko "največ naredimo vsak v svoji družini." To pomeni, da se o teh temah čim več pogovarjamo ter pozorno opazujemo svojo lastno rabo tehnologije, pa tudi rabo pri otrocih.
Kaj lahko torej stori vsak izmed nas, če opazimo, da nekdo bližnji zaide v nezdrave vzorce? Ko, recimo, svojim otrokom pri hranjenju vedno ponudi zaslon. »Ne smemo biti tiho,« pravi Petek. A opozarja, da je ključen način. Kritika in obsojanje po njenem ne delujeta. »Če bi delovala, bi bili vsi popolni.«.
Namesto tega je potreben premik v miselnosti: »Mladi so naše bogastvo, na njih je treba graditi. Dajmo jih spoštovati, dajmo jih slišati, dajmo jim priložnost, da povedo o svojih stiskah. Mislim, da nam bo vsem lepše,« pa dodaja Tatjana Stanec.
Boj, ki se nikoli zares ne konča
Črt je iskren – ne pripoveduje zgodbe o svoji čudežni ozdravitvi. »Osebno se res konkretno mučim s tem,« priznava. Včasih ga zasloni še vedno potegnejo k sebi. A zdaj razume naravo pasti. Spoznanje je prišlo, ko se je ujel v začaranem krogu. Nedavno se je pripravljal na izpit, študiral je, medtem igral videoigre, vse bolj je igral, vse manj študiral. In prav takrat se je zgodilo nepričakovano. »Gledal sem v ekran in nisem mogel več igrati. Ves užitek do videoiger se je razblinil.«
Medtem je tudi spoznal, da lažje izpolni dolžnost do drugih kot do samega sebe. Zaveza prijatelju ali delodajalcu je močnejša od zaveze lastni dobrobiti. Prav zato sta rutina in zunanja podpora zanj ključni.
Njegovo sporočilo vrstnikom in tistim, ki jih skrbi za bližnje, je preprosto, a močno: ne obsojajte. Pristopite z razumevanjem. Poskusite zlomiti fasado sramu. »Veliko ljudi, se mi zdi, si želi o tem z nekom govoriti,« pravi. Potrebna je le roka, ki se stegne v osamo in pokaže, da je pot nazaj mogoča. Tudi če je dolga in polna ovinkov.
Ime sogovornika je zaradi varovanja identitete spremenjeno.
Zgodba je bila izvirno objavljena v časniku Večer.
Vsebine nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.