Tišina je postala preglasna. Maks se je odločil za skrajni korak

 

Maks. Foto: Matej Povše

 
 

Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić

 

Kriza duševnega zdravja mladih ni le niz žalostnih zgodb posameznikov, temveč kaže na to, da je družba pozabila na osnovno povezanost, na je solidarnost. Skozi zgodbo najstnika v stiski in razmisleke predane aktivistke ter sociologinje razkrivamo, kako globoko so napake v sistemu zarezale v naša življenja in – zakaj so spremembe nujne.

»Bilo je tako, kakor da se vsi držijo stran od mene, kot da sem nekakšen virus,« je s kar mirnim glasom povedal šestnajstletni Maks. Njegove besede niso metafora iz distopična romana, ampak dobeseden opis občutka, ki ga je spremljal med odraščanjem v osnovni šoli. Občutek nesprejetosti med vrstniki ga je dan za dnem potiskal globlje v osamo, v svet, kjer sta mu skoraj edino zatočišče nudila risanje in njegov domišljijski animirani junak – Zvezda. Z njim je na risbah lahko potoval po planetih, daleč od vsakdana, ki je tedaj zanj postajal vse bolj neznosen.

Maks je kljub mladosti že doživel skrajno dejanje obupa – poskusu samomora. Njegova zgodba je, razumljivo, pretresljiva. A je hkrati zavajajoče, če jo razumemo le kot osebno tragedijo. Njegova izpoved je namreč le ena iz nabora tihih stisk, ki odmevajo po sobah slovenskih najstnikov. Njegova izkušnja s slabo učinkovitim sistemom pomoči, brezbrižnostjo v šolskem okolju in globoko osamljenostjo postavlja vprašanje, ki presega mladega posameznika, in sicer, ali gre za simptom širših, sistemskih razpok v naši družbi, ki jih vztrajno spregledujemo?




V iskanju odgovorov smo prisluhnili trem glasovom – najstniku, ki je preživel skok z okna, sociologinji, ki raziskuje nevidna bremena otrok, in aktivistki, ki tudi lastno bolečino spreminja v dejanja solidarnosti. Skupaj nam izrisujejo podobo družbe, ki v svojem tekmovalnem individualizmu pogosto pozabi na najranljivejše. Družbe, kjer sistemska podpora lahko povzroči še več škode in kjer je breme soočanja s stisko vse prepogosto prepuščeno posamezniku. To ni le zgodba o duševnem zdravju. To je zgodba o razkroju varne skupnostne mreže.

Ko se počutiš kot virus

»Zanima me risanje, všeč so mi morski psi in dinozavri. Rad poslušam The Exploited in Bad Religion,« se na kratko predstavi Maks*. A za fasado njegovih najstniških interesov se skriva boj za preživetju – ne le z lastnimi demoni, temveč tudi s sistemom, ki naj bi nudil oporo, a pogosto le še poglablja rane in odpove tam, kjer bi najbolj moral držati. 

V svoji pripovedi razgrne svet, v katerem ni le opazovalec, temveč glavni lik, ki je več let odraščal ujet v spiralo samote, nevidnosti družinskih težavah in sistemske nepodporo, ki ne gradi mostov ampak zidove oziroma, ki na krize po Maksovem pripovedovanju odgovarja z odstranjevanjem kljuk z oken.

Njegovo razmišljanje ni najstniško dramatiziranje, ampak iskren in natančen opis občutkov in izkušenj. Ko pripoveduje o svojem življenju, ne govori o enem samem dogodku, temveč o počasnem, a vztrajnem kopičenju teže, ki se sčasoma spremenila v takšno breme, da mu ga je bilo pretežko nositi.

Počasen zdrs

Vse se je začelo precej zgodaj. »Nikoli nisem bil sprejet med vrstniki,« se spominja »pa nikoli nisem vedel, zakaj.« Ta občutek drugačnosti, nevidne meje med njim in svetom, je bil zanj stalnica. Pandemija covida pa je ločnico le še okrepila. Ko so se vrata doma zaprla, so se zaprli tudi možni izhodi iz notranjih stisk. »Vsak dan je bil isti in potem sem se počutil, kakor da se vse ponavlja, da ne bo nikoli boljše,« opisuje monotonijo, ki ga je izžemala. Brez pravih prijateljev, brez sorojencev, je ostal sam s svojimi mislimi in občutkom, da je ujetnik v lastnem domu.

A prav tam, med temi štirimi stenami, je našel skrivni izhod: risanje. To ni bil le hobi, ampak življenjska nuja, prostor, kamor je lahko pobegnil in kjer je lahko dihal. Ustvaril si je lasten lik, Zvezdo, s katerim je potoval po domišljijskih planetih in tam živel življenje, ki si ga je Maks želel. Zvezda je bil srečen. Ob risanju se je lahko osredotočil in se zabaval, a hkrati tudi edino področje, kjer je čutil, da ima stvari v svojih rokah. 

A tudi to ni zadoščalo. Ko so bremena postala pretežka, je poiskal pomoč. Potrkal je na vrata “sistema”, a izkušnja zanj ni bila  zdravilna. Vtipkal je številke telefonov za pomoč v stiski, vendar tam ni našel ustreznega odgovora zase. "Počutil sem se čisto tako vesoljsko in vedno sem bil tako … sam," pripoveduje. Svet okrog njega je začel razpadati. "Bilo je, kakor da sanjam".

Kaplja čez rob

Včasih ni potreben velik pok, da se vse zruši. Včasih zadošča drobna opazka, izrečena mimogrede, med uro likovnega pouka: »Ti sploh ne rišeš tako dobro.« Za Maksa, čigar risanje je bilo pomembno zatočišče in steber identitete, je bil komentar sošolca prevelik udarec. »To je nekaj, na čemer delam že vse življenje. In da ti potem nekdo to reče, medtem ko si itak pod stresom, ljudje te gledajo, sploh nimaš dobrega dneva ... Pomislil sem samo: OK, ja, nasvidenje.«

Tišina je postala preglasna. Maks je skočil skozi okno. O tem trenutku pripoveduje z neizprosno jasnostjo »Takrat nisem bil tako žalosten. V bistvu sem bil vesel. Dejansko sem bil kar maničen. Čeprav je bila slaba rešitev, sem si mislil, da bo vsaj konec.« Ta paradoksalni občutek olajšanja razkriva neznosno težo bolečine, ki jo je nosil.

Posledice so bile hude: zlomljena čeljust in obe nogi. Telesne poškodbe so eno, a največja rana je bilo drugačna. »Potem, ko vidiš, kako starši reagirajo na to, da so prizadeti zaradi stvari, ki si jih naredil, te zadane ... Joj, mogoče pa to ni bila dobra ideja.«

Sistem, ki ne zdravi

Prebudil se je v bolnišnici, polomljen. Pa tudi obdobje okrevanja je bilo posejano s preizkušnjami. »Na istem oddelku so bili otroci z motnjami hranjenja, depresijo, samomorilnimi mislimi, samopoškodovanji, pa še hiperaktivni otroci,« pripoveduje. V tem raznolikem mozaiku bolečin so se začele spletati vezi med podobnimi,  a še kako drugačnimi izkušnjami. »Ko se vendarle povežeš, ti pa rečejo: ‘Joj, ne smete biti toliko povezani, ne smete si pomagati.’« Namesto poglobljene pomoči so dobili recepte za preživetje, kot je držanje ledu v roki - da mine napad stiske, tesnobe. In da otopiš od bolečine … 

Podobno razočaran kot nad zdravstvenim je tudi nad šolskim sistemom. Površinski ukrepi, kot so kratke prezentacije o škodljivosti telefonov in odstranjevanje kljuk z oken ... »Kako to pomaga problemu z duševnim zdravjem?« se sprašuje s tonom, ki ni le kritika – temveč klic po spremembi. Poziva k bolj odprtemu pogovoru v šolah, k varnim prostorom, kjer lahko mladi spregovorijo brez strahu, in k dostopni, strokovni pomoči, ki ni odvisna od debeline denarnice staršev. »Dejansko je treba nekaj narediti,« zaključi, saj po njegovem simbolne geste podpore in kampanje niso dovolj. 

Pot iz teme

Pot iz teme ni bil spektakularen preobrat, našel jo je v sebi in v majhnih korakih. Selitev na podeželje k očetu ni spremenil le okolja, med travniki in gozdov je našel mir. V novem razredu pa je našel tudi prijatelje in dobil občutek, da ni sam, da spada mednje. A ključno spoznanje je bilo notranje. »V bistvu je vse v meni. Dejansko ti nihče ne more pomagati, če si nočeš pomagati sam.« Stavka ne izreče z resignacijo, ampak z močjo.

Njegovi »sladkorčki«, s katerimi si celi rane, so preprosti: cigareta na svežem zraku, pogled na drevesa in oblake. In seveda, prijateljstvo. »Imam najboljšo prijateljico. Z njo je zmeraj fajn, imava sleepoverje in samo uživava,« pove z nasmehom, ki se sliši, tudi če se ga ne vidi.

Njegovo sporočilo vrstnikom, ki se znajdejo v temi, je neposredno in sila preprosto: »Veseliti se je treba majhnih momentov. Čeprav se nam zdi vse čisto uničeno, cel sistem... če zdaj končaš s tem, nikoli ne boš vedel, če bo boljše«.

Generacija v stiski

Stanje duševnega zdravja otrok in mladostnikov zbuja skrb, ocenjuje raziskovalka z Inštituta za socialno varstvo Tamara Narat. Razlogi niso zgolj osebne stiske. Težave so zakoreninjene v sistemu. Mladi odraščajo v okolju, ki bolj kot povezanost ceni tekmovalnost in pozablja na njihove temeljne potrebe. 

»Če bi morala v enem stavku povedati, kakšno je duševno zdravje otrok, bi rekla, da se slabša. Tako na evropski ravni kot v Sloveniji, mogoče v Sloveniji še bolj,« je neposredna sociologinja Tamara Narat. V svojem poklicnem življenju želi razumeti svet otrok.. Sistematično analizira njihov položaj in pravice ter na podlagi podatkov predlaga izboljšave.

In podatki jo skrbijo. Ne gre za posledice pandemije, saj so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) na poslabšanje začeli opozarjati že leta 2018. »Korona je težave samo še zaostrila in pospešila, da so izbruhnile na plano,« pojasnjuje. A kaj se skriva za statistiko?

Dejavniki tveganja: preplet pritiska, osamljenosti in odtujenosti

Dejavniki, ki mlade potiskajo na rob, so prisotni povsod - skrivajo se doma, v učilnicah, vsakodnevnih odnosih. Kot ključnega Tamara Narat izpostavlja nepodporno družinsko okolje. Ne gre le za očitne zlorabe, nasilje in zanemarjanje. »Pomembno je tudi tisto, kar se ne zgodi,« poudarja, pri čemer se sklicuje na zdravnika Gaborja Matéja. Odtujenost in pomanjkanje pristnega, globokega stika med starši in otroki puščata globoke rane. Svetovalni centri zaznavajo, da je prav teh odsotnosti vse več.

Drugi tihi krivec je osamljenost. NIJZ poroča, da je kar 16 % mladostnikov pogosto občuti osamljenosti, še posebej dekleta. Ne gre le za občutek, ampak za dejansko stanje. V raziskavi so prišli do ocene, da je v slovenskih strokovnih centrih vsaj 100 otrok, ki nimajo nikogar in nimajo kam – vikende in počitnice preživljajo v instituciji, ker nimajo doma in domačih. »Za zdrav razvoj vemo, kaj to pomeni. Nimajo odrasle osebe, s katero bi lahko razvili varno navezanost,« opozarja Narat.

Tretji steber stisk je šolski sistem. Kar polovica anketiranih otrok se zaradi šole dnevno ali zelo pogosto počuti pod stresom. Šolsko okolje in odnosi z učitelji so bili med vsemi odnosi (družina, prijatelji, soseska) ocenjeni najnižje. Šola, ki bi morala biti varno zavetje in delovati kot hrbtenica opore, postaja tekmovalna arena, ki le še poglablja stiske.

K temu dodajmo še pomanjkanje prostega, nestrukturiranega časa. Urniki otrok se vse bolj zrcalijo urnikom odraslih. Pa tudi družinske razmere puščajo svoj pečat: tretjino primerov, ki jih obravnavajo v svetovalnih centrih, je povezanih z visoko konfliktnimi razvezami.

Počasen in birokratski odziv sistema

Kako se sistem odziva na te alarmantne trende? »Srednje, minus srednje,« grenko pripomni Tamara Narat. Pomoč je prepočasna (na pedopsihiatra je v Ljubljani treba čakati dve leti), premalo intenzivna (pogovor enkrat na teden za težke primere ne zadošča) in premalo prilagojena resničnim potrebam.

Mladi brezdomci, na primer, nočejo v zavetišča za odrasle. Zanje bi potrebovali nove, bolj primerne rešitve. Šole pa namesto poglobljenega pristopa uvajajo birokratske protokole in slogane, kot je »ničelna toleranca do nasilja«, ki pogosto zabrišejo ozadje in širši kontekst stiske. »Šole s tem ščitijo sebe, a izgubijo posluh za otroka,« opozarja Narat. Podobno neučinkoviti so ukrepi, kot je odstranjevanje kljuk z oken, o katerih je pripovedoval tudi Maks, saj opozarjajo na simptom, ne rešujejo pa vzroka duševnih težav.

Solidarnost proti individualizmu

Zakaj sistem tako odpoveduje? »Na koncu vedno prideš do sistema,« poudarja sogovornica. Težava ni le v posameznih institucijah, ampak v vrednotah, na katerih temelji naša družba. Tekmovalnost, individualizem in potrošništvo vse bolj ob stran potiskajo solidarnost.

»V kulturi, kjer gre za samouresničevanje na individualni ravni, ne razmišljamo, kaj bomo kot skupnost pustili tistim, ki pridejo za nami,« analizira Narat. Institucije, kot so velike, neosebne šole, odražajo to miselnost – gradnja manjših, bolj povezanih skupnosti se finančno »ne splača«. In kapital še vedno prevlada nad zdravim razvojem otrok.

Ta miselnost se zrcali tudi v odnosu do ranljivih. Analiza Slovenskega javnega mnenja je pokazala, da tako mladi kot starejši na dno lestvice zaslužnosti za državno pomoč postavljajo brezdomce in migrante. Med generacijami skorajda ni več razlik v vrednotah; starost ni več pokazatelj odprtosti ali sočutja.

Kako zgraditi »vas povezanosti«?

Če bi imela Tamara Narat v rokah čarobno paličico, kaj bi spremenila? Rešitve so sistemske in medsektorske:

  1. Preventiva kot temelj: Potrebujemo več ozaveščanje o pomenu duševnega zdravja, gibanja in kulturnega izražanja ter udejstvovanja, ki so ključni varovalni dejavniki.

  2. Okrepitev terenskega dela CSD-jev: Z neposrednim delom z družinami je mogoče preprečiti najhujše – odvzem otrok ali institucionalizacijo. Znanje in izkušnje obstajajo, manjkata pa kadrovska moč in stabilno financiranje.

  3. Institucije kot varna in srečna zavetja: Šole in vrtci bi morali postati manjše, bolj povezane enote, kjer se tkejo tesni odnosi. Šola mora postati varovalna mreža, ne vir stresa, kot že uspešno kažejo prakse s Finske.

  4. Opolnomočenje sosesk in mladih: Otrokom je treba dati možnost soodločanja pri oblikovanju prostorov, kjer živijo in preživljajo prosti čas.

  5. Dostopna in prilagojena pomoč: Podpora mora biti razpoložljiva tam in takrat, ko jo posameznik potrebuje - cenovno in intenzivno prilagojena.

Tamara Narat, foto: Matej Povše

Kaj lahko stori vsak izmed nas? »Da se o tem čim več govori,« je kot pravi Tamara Narat, prvi korak. »Da se izobražujemo, pogovarjamo in da vzgajamo otroke v duhu vrednot solidarnosti, sprejemanja drugačnosti in potrpežljivosti,« dodaja. 

A morda je po mnenju Narat najpomembnejši obrat v miselnosti tak, kot ga je že pred stoletjem zagovarjala zdravnica, pedagoginja in borka za pravic žensk Maria Montessori: da damo otrokom in mladim vedeti, da so v redu natanko takšni, kakršni so, da jim resnično prisluhnemo in jim pustimo, da nas vodijo, mii pa jim stojimo ob strani za oporo.

»Če bi resnično znali prisluhniti otrokom, bi se nam, kot je verjela Montessori, odkril nov svet in ključ do napredka,« razmišljanje sklene Narat.

Solidarnost kot zdravilo

»V resnici ne živimo v varnih okoljih. Ne soustvarjamo jih in pravzaprav živimo v kulturi nasilja,« S to ostro, a premišljeno diagnozo aktivistka, novinarka in ustvarjalka Tjaša Kosar opiše družbo, v kateri odraščajo generacije, ujete v začaran krog borbe za obstanek. Ne govori iz teorije, temveč iz spoznanj, skovanih iz lastnih izkušenj in globokega sočutja do stisk drugih – stisk, kot je tudi Maksova. Pomanjkanje solidarnosti zanjo ni naključje, je neizogibna posledica sistema, ki poveličuje individualizem pred skupnostjo in materializem pred človečnostjo.

Ko Tjaša Kosar govori o družbenih problemih, govori iz sebe. Kot visoko občutljiva oseba, ki, »bolečino drugega čuti fizično«, krivic pa preprosto ne more kar prezreti. Njena občutljivost je hkrati breme in »supermoč«, ki jo je že kot otroka gnala v raziskovanje korenin neenakosti.

»Zelo zgodaj sem opazila, da so med nami neenakosti in da je ne bomo vsi enako odnesli v življenju,« pojasnjuje. Lastne izkušnje medvrstniškega nasilja in srečanj s predatorji je to zavedanje le še utrdila. A namesto da bi jo zlomile, so postale njeno gonilo. »Nočeš ostati žrtev, ampak hočeš iz tega nekaj transformirati. Mene res močno žene to, da nekomu, ki je mlajši, ne bi bilo treba iti čez enake bolečine, ker so nepotrebne.«

Diagnoza: individualizem, ki razgrajuje skupnost

Zakaj v naši družbi primanjkuje solidarnosti, sočutja in medsebojne pomoči? Tjaša Kosar s prstom pokaže na sistemske vzroke. »V tej kulturi, kjer je toliko tekmovanja, individualizma in samouresničevanja na individualni ravni, ne razmišljamo, kaj bomo kot skupnost pustili tistim, ki pridejo za nami. Res smo kot v eni gladiatorski areni.«

V takšnem okolju je solidarnost pogosto razumljena kot ovira. A ravnodušnost in apatija, ki ju opažamo, po njenem mnenju nista odraz moralnega propada posameznikov, temveč posledici vsesplošne prekarizacije in izčrpanosti. »Večina nas živi v zelo nehumanih pogojih. Ko se ljudje ne odzovejo na klic k akciji, to ni nujno zato, ker nočejo, ampak ker mogoče res trenutno ne zmorejo (op.a. pomagati).« Boj za preživetje – plačevanje položnic, ohranjanje delovnega mesta, zagotavljanje strehe nad glavo – človeku vzame energijo za skupnostno delovanje.

Gledališče zatiranih: spremembe od spodaj navzgor

A Tjaša ne postavlja le diagnoz družbenim boleznim, ampak aktivno išče in uporablja zdravila zanje. Eno najmočnejših je našla v gledališču zatiranih. To ni klasično gledališče, temveč pedagoška metoda, ki skupnostim omogoča, da prepoznajo in raziščejo lastne probleme in aktivno iščejo rešitve.

»To je raziskovanje skupaj s skupnostjo,« pojasni. S tehnikami, kot sta časopisno gledališče, kjer analizirajo in preoblikujejo medijska sporočila, ali forumsko gledališče, kjer občinstvo posega v prizor in išče rešitve za predstavljen problem, opolnomočijo ljudi in skupnosti. Tako»od spodaj navzgor« postanejo aktivni soustvarjalci sprememb, ne glede na na njihov družbeni položaj status ali zmožnost izražanja.

Maksova zgodba kot najvišja oblika solidarnosti

V tem duhu razume tudi Maksovo odločitev, da javno spregovori o svoji stiski. »To, da ne glede na posledice poveš, kaj se dogaja, in s tem mogoče preprečiš, da se zgodi komu drugemu nekaj podobnega, se mi zdi resnično 'vau'. V tem vidim solidarnost, totalno,« poudarja.

Zaveda se, da takšna odločitev ni preprosta Spregovoriti pomeni tvega izključenost, nerazumevanje in ponovno bolečino. A prav zato takšen glas presega osebno izpoved in postaja politično dejanje – poziv k družbeni odgovornosti in dokaz, da se tudi v najtemnejših razpokah sistema rojeva upanje.

Upanje tistih, ki ne obupajo

Čeprav njena ocena ni rožnata, Tjaša Kosar vidi rešitev, in sicer v soočanju z resničnostjo in v moči kolektivnega delovanja. »Borba za druge je tudi eno izmed zdravil, kako sebe izvleči iz temnih prostorov, ko se ti zdi vse brez veze.«

Solidarnost zanjo ni gumb, ki ga vklopimo in izklopimo, niti ni zgolj občasna dobrodelnost. Je kultura in je način življenja, ki se gradi skozi odnose in zahteva zavedanje, da smo vsi prepleteni in da bo krivica, storjena enemu, slej ko prej vplivala na vse.

Na vprašanje, kaj nas žene naprej v svetu, ki se zdi naravnan proti skupnosti, odgovarja, da verjame v moč vztrajnosti. Spomni se misli pisatelja Jamesa Baldwina, da svet v resnici živi in preživi na ramenih tistih redkih posameznikov, ki ne obupajo. Tjašina zgodba in delo sta dokaz, da sta ključna vsak glas, ki spregovori proti krivicam, in vsako dejanje, ki gradi skupnost ter krepi vezi med ljudmi. In prav v tej vztrajnosti se skriva moč za preživetje in morda celo tlakuje pot lepši prihodnost in bolj človečnem svetu.



* Po tehtnem premisleku smo se skupaj z Maksom odločili, da njegovih osebnih podatkov ne bomo razkrili.

 
 
 
 
 
 
Klara Škrinjarpodkasti, podcast, Strašno hudi, Anja Ilenič, onesnaženost zraka, intervju