Vemo ali mislimo, da vemo: Polnejši potovalni urnik prinaša več zadovoljstva
Ilustracija: UI Microsoft Copilot.
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Stereotipe o turizmu pojasnjujejo predavatelja Igor Rainer in dr. Biljana Božinovski ter študenti 3. letnika univerzitetnega študijskega programa Turizem: sodelovanje in razvoj na Fakulteti za turizem Univerze v Mariboru.
Biljana Božinovski
Igor Rainer.
Polnejši potovalni urnik prinaša več zadovoljstva
Ko načrtujemo potovanje, se pogosto znajdemo v dirki s časom: kako v en vikend stlačiti ogled mestnega jedra, treh muzejev, tržnice, najbolj znane kavarne in se še ob sončnem zahodu povzpeti na razgledno točko? Bolj kot urnik raste, večji je občutek, da bo potovanje »vredno«. Ali ta predstava res drži?
Deloma drži. Na prvi pogled se zdi logično: več znamenitosti naj bi pomenilo več vsebine in s tem več zadovoljstva. Toda številne psihološke in turistične študije kažejo, da več aktivnosti ne pomeni nujno tudi boljše izkušnje. Nasprotno – v določenih primerih celo zmanjšuje občutek izpolnjenosti.
Ko si turist v kratkem času ogleda preveč krajev, znamenitosti ali dogodkov, se pogosto pojavi fizična in mentalna utrujenost. V turistični stroki je znan pojav »turistične utrujenosti« – gre za psihofizični odziv na prekomerno količino dražljajev, informacij in časovne pritiske (Su, Sun, Duan, in Zhang, 2024). Paradoksalno tako ob »nabitih« potovanjih dobimo manj, ne več – vtisi se pomešajo, občutki zameglijo, iz spomina pa izpuhti tisto, kar naj bi ostalo kot najlepši spomin.
Več ni vedno bolje
Raziskave na področju trajnostnega in izkustvenega turizma kažejo, da so popotniki pogosto bolj zadovoljni, ko obiščejo manj krajev, a jih doživijo bolj poglobljeno (Dolnicar & Grün, 2009). To velja še posebej za tiste, ki jih zanima avtentičnost – stik z lokalnim prebivalstvom, razumevanje vsakdanjega življenja v tujem kraju, ne pa zgolj fotografija pred razgledno točko.
Kadar turisti izpustijo vsaj del obveznega »bucket lista«, imajo več časa za spontanost – za pogovor z domačinom, za posedanje ob reki, za okus lokalne hrane brez naglice. Prav takšne situacije se pogosto izkažejo za najbolj osebne, pa tudi trajne v spominu.
Trajnostni turizem zato ne poudarja količine, ampak kakovost. Spodbuja počasnejše, odgovorno raziskovanje. Namesto obiska petih mest v enem tednu raje predlaga več časa v enem kraju, manj sledenja digitalnim ocenam in več iskanja lastnih poti. Obenem pa vključuje tudi skrb za okolje, kulturno dediščino in dobrobit skupnosti, ki turiste gostijo.
Poglobljeno potovanje je boljše doživetje
Znanstveno gledano obisk več turističnih točk brez pravega stika ali razumevanja okolja pogosto vodi v prenasičenost, nejasne vtise in občutek, da si bil »vsega malo, a nič res«. Po drugi strani pa bolj osebno naravnana potovanja, kjer je v ospredju čustveno doživetje, stik z okolico in čas zase, veliko pogosteje prinašajo dolgoročno zadovoljstvo (Neal et al., 2007).
Tovrstni pristop koristi tudi lokalnim skupnostim. Manjše število obiskovalcev, ki ostanejo dlje in se vključujejo v lokalne dejavnosti, pomeni večji ekonomski doprinos brez pritiska množičnega turizma. Hkrati pa omogoča turistu, da doživi kraj z manj stresa, več zavedanja in več prostora za odkrivanje.
Morda torej velja: manj kljukic na seznamu ne pomeni manj potovanja – ampak več spomina.
Slovenci so zelo zahtevni gostje in se premišljeno odločajo pri naročanju
Delno drži. Glede naročanja hrane nekateri gostinci opažajo, da slovenski gostje radi preučijo meni, primerjajo cene in se posvetujejo s strežnim osebjem, preden se odločijo za naročilo, kar lahko podaljša čas naročanja. Opazen je tudi trend posebnih želja, ko želijo drugačen način priprave hrane ali sestavine, ki v jedilniku ni(so) predvidene. Pri Slovencih tudi ni neobičajno, da si v okviru družine hrano delijo, zlasti ko gre za otroke, in pri sladicah, kar verjetno odseva globoko zakoreninjeno prepričanje, da se hrane ne sme metati stran. Nekateri vodiči in kustosi poročajo, da pridejo slovenski turisti na oglede po Sloveniji pripravljeni in po slišani razlagi pogosto postavljajo dodatna vprašanja ter želijo naknadna pojasnila, kadar odgovorov ne dobijo takoj.
Slovenci se večkrat napijejo čez mero
Ne drži. Znano je, da je alkohol zakoreninjen v slovenski kulturi, saj je Slovenija vinorodna in hmeljarska država, po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije pa znaša povprečna poraba čistega alkohola v Sloveniji 11 litrov na leto, kar je skoraj dva litra več od povprečja evropske regije. Toda ne obstajajo raziskave, ki bi preverjale, koliko Slovenci pijemo na dopustu in kako to vpliva na naše vedenje. Turistični delavci sicer poročajo, da slovenski gostje na množične izlete (pohode, avtobusna potovanja) včasih vzamejo alkohol, običajno vino, in so posledično proti koncu izleta glasnejši in bolj razposajeni. Nekatere prekomerno turistične destinacije, med njimi Amsterdam in Majorka, poročajo o težavah zaradi pijančevanja turistov, a pogosto gre za britanske, ruske ali skandinavske turiste.
Slovenci ne spoštujejo turističnega in gostinskega delavca
Ne drži. V smislu izražanja zadovoljstva so Slovenci zadržani in se v osebnem stiku redko izrecno zahvalijo za bivanje ali voden ogled, raje objavijo pisne komentarje naknadno. Ti po izkušnjah turističnih delavcev lahko vsebujejo tudi kritike, ki so pogosto nepričakovane, saj ob osebnem stiku gost pogosto ne omeni, da ga kaj moti. Tovrstna netransparentna komunikacija lahko daje vtis o nespoštovanju turističnih delavcev.
Nekateri gostinski delavci poudarjajo, da domači gostje ne cenijo njihove storitve, kar utemeljujejo s tem, da slovenski gostje redko pustijo napitnino. To ni nujno znak nespoštovanja in je morda povezano z dejstvom, da v Sloveniji napitnina ni obvezna. Treba se je tudi zavedati, da napitnina ni plačilo za opravljeno storitev, temveč darilo delavcu za nadstandard v smislu izjemne prijaznosti, ustrežljivosti.
Strašno hudi nadaljujejo rubriko Vemo ali mislimo, da vemo. Začeli so jo v sezoni Strašno brihtnih, da bi z njo pomagali razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo. Na ta način ozaveščajo javnost o pomenu raziskovanja in izobraževanja ter pomena znanja v družbi nasploh.
Podkasti in druge medijske vsebine nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.