Vemo ali mislimo, da vemo: Čebele poznajo zimsko spanje
Simbolna upodobitev čebele med zimskim spanjem, kot jo vidi program UI Microsoft Copilot.
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Stereotipe o čebelah pojasnjuje dr. Janko Božič, raziskovalec in vodja Centra za čebelarstvo Biotehniške fakultete.
Janko Božič, foto: Biotehniška fakulteta.
Če bodo izumrle čebele, bomo izumrli tudi ljudje, pa tudi večina zemeljskega rastlinstva in živalstva.
Deloma drži. Čebele so skozi evolucijo preživele marsikaj, zato je bolj verjetno, da bodo preživele nas, kot pa mi njih. To pomeni, da ljudi ne bo več ljudi, ko ne bo več čebel. Vendar pa je težko trditi, da bi to pomenilo konec rastlinstva in živalstva. Življenje na Zemlji je namreč že doživelo več velikih izumiranj in se vedno znova obnovilo z novimi vrstami in pestrostjo. Težko si predstavljam, da bi človeku uspelo uničiti življenjske pogoje na Zemlji do te mere, da ne bi ostalo nikakršnih otočkov s cvetnicami in opraševalci. Čeprav ni nemogoče, upam, da se bomo kot družba dovolj ozavestili, da do tega ne bo prišlo. Verjetno bodo posledice našega ravnanja morale postati še izrazitejše, kot so trenutno, da bomo skupaj spremenili odnos do narave.
Čebele so agresivne in le čakajo, da nas bodo popikale.
Ne drži. To je odvisno od vrste, podvrste in okolja, kjer jih srečamo. Na paši, stran od bivališča, praktično ni nobene vrste čebel, ki bi napadala druge živali ali ljudi. Morebitnih roparjev se izogibajo, pikajo pa le takrat, ko so neposredno ogrožene, na primer, če jih zagrabimo ali stisnemo. To se nam lahko zgodi, ko bosi stopimo na čebelo, ali jo pomotoma zagrabimo na cvetu, na kozarcu sladke pijače ali kje drugje.
Čebele branijo le svoja gnezda. Solitarne (samotarske) čebele so pri tem praktično nenapadalne, medtem ko je pri družno živečih čebelah stopnja napadalnosti odvisna od velikosti gnezda, deloma pa tudi od prirojene občutljivosti na ključne dražljaje potencialnih roparjev. Temni, hitreje gibajoči se objekti, ki oddajajo »medvedje« vonjave, so lahko posebej privlačne tarče napadov stražark.
Manj agresivne čebele lahko napadejo meter od panja, bolj občutljive pa tudi deset in več metrov stran. Čebele so lahko bolj občutljive na vsiljivce, če so že doživele napad. Čeprav se generacije čebel menjavajo, se lahko povečana občutljivost ohranja več mesecev, verjetno zaradi manjših, a stalnih nenevarnih groženj v okolici. Tudi čebelar je lahko dejavnik pri povečanem občutku ogroženosti.
Čebele poznajo zimsko spanje.
Deloma drži. Težko je reči, da gre za pravo zimsko spanje. Verjetno del čebel v zimski gruči dejansko spi, vendar je gledano s fiziološkega vidika, velik del čebel še vedno aktiven – po potrebi se hrani in odziva na temperaturo zraka. Čebele na robu zimske gruče temperaturo vedno ohranjajo vsaj pri petih stopinjah Celzija. V hudem mrazu se gruča tako stisne, da je v njenem središču topleje, kar pripomore k temu, da tudi čebele na zunanjem, hladnejšem robu ostanejo dovolj segrete. Ta aktivnost vključuje premikanje čebel in pregrevanje teles, predvsem krilnih mišic, a brez prhutanja kril. Čebelam se med pripravo na zimo spremeni maščobno tkivo – lahko bi rekli, da dobijo nekaj zimskega rjavega maščevja. Še pomembneje pa je, da se spremeni regulacija sladkorjev v krvi. Pri zimskih čebelah se namreč poveča koncentracija sladkorja trehaloze, ki je sestavljen iz dveh molekul glukoze. Zaradi prileganja molekul glukoze ima trehaloza okrog sebe bistveno manjši vodni ovoj kot maltoza - drugi disaharid iz dveh molekul glukoz, ki nastane pri razgradnji škroba. To omogoča čebeleam, da imajo visoko koncentracijo sladkorja v hemolimfi (tako imenujemo kri žuželk), kar deluje kot zaščita pred zmrzovanjem in omogoča preživetje tudi ob krakotrajni podhladitvi. Verjetno pa je še pomembneje, da imajo čebele v zimskem času nizko koncentracijo glukoze in nižjo odzivnost.
Več je čebeljih panjev, bolj je okolje zdravo.
Deloma drži. Če gre čebelam dobro, to kaže na odsotnost večjega onesnaženja okolja, zlasti s pesticidi, poleg tega pa je dovolj pašnih virov, ki jih čebele s svojim opraševanjem posredno tudi zagotavljajo. Oboje, skupaj s spodbudnim družbenim okoljem, je pripeljalo do relativno velike gostote čebeljih družin pri nas. Hkrati smo doživeli večinoma mesec dni zgodnejše prve paše, ki so bila za povrh pogosto prizadete zaradi pozeb. Čebelarji se z ukrepi večinoma niso uspeli dovolj prilagoditi tem spremembam, poleg tega pa so se tudi spremenili pogoji za obvladovanje tujerodnega parazita varoje.
Prenosi varoj in drugih povzročiteljev bolezni so ob večji gostoti stojišč pogostejši, zato je več težav pri ohranjanju zdravja čebel. Raziskovalci drugih opraševalcev sicer dodajajo, da lahko medonosne čebele odžirajo hrano drugim opraševalcem. V pestrem okolju s pestro pašo in ustreznimi pogoji za razvoj drugih opraševalcev (na primer gnezdenje divjih čebel) je pašnih virov lahko dovolj tako za medonosne čebele kot za divje opraševalce. V obdobjih z malo pašnimi viri medonosne čebele zmanjšajo pašno aktivnost, lahko tudi prekinejo zaleganje in živijo na račun svojih zalog. V bližini čebelnjakov lahko gostota čebel vpliva na razpoložljivost virov, ne pa na večjih razdaljah, saj čebele ne letijo na paše, ki jim ne zagotavljajo vsaj dovolj virov tudi za panjske čebele.
Čebele so ogrožene, njihovo število upada.
Deloma drži. Za medonosno čebelo skrbimo ljudje, pri čemer je potrebnega čedalje več znanja in truda, da jo obdržimo. S skrbjo za pašne vire prispevamo tudi k izboljšanju pogojev za divje opraševalce. Čebelarji se lahko vključijo v soupravljanje pestrosti narave, predvsem z izboljšanjem pašnih pogojev in pogojev za razvoj divjih opraševalcev, saj s tem neposredno in posredno pomagajo tudi medonosni čebeli. Z intenzivno rabo kmetijskih površin smo vsekakor poslabšali pogoje za življenje čebel. Za medonosno čebelo so sicer količinsko pomembne površine sadovnjakov in poljščin, kot so ogrščica, sončnica, ajda in druge medovite poljščine, vendar to ne zagotavlja pestrosti, ki je ključna za prehransko raznolikost in s tem tudi večjo odpornost na bolezni. Zato si prizadevamo tudi za ohranjanje poletnih cvetočih travnikov, mokrišč in drugih rastišč s pestrim naborom medovitih rastlin.
Strašno hudi nadaljujejo rubriko Vemo ali mislimo, da vemo. Začeli so jo v sezoni Strašno brihtnih, da bi z njo pomagali razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo. Na ta način ozaveščajo javnost o pomenu raziskovanja in izobraževanja ter pomena znanja v družbi nasploh.
Podkasti in druge medijske vsebine nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.