Upanje ni izbira, temveč dolžnost

Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić

Beg pred vojno in nasiljem je pogosto šele začetek težke poti. V tem sklopu obravnavamo kompleksno problematiko prisilnega razseljevanja ter humanitarne in politične posledice, ki jih to prinaša. Osredotočili smo se na ranljivost posameznikov, ki se v novih okoljih borijo z nepoznavanjem jezika in kulture, hkrati pa trčijo ob zid diskriminacije in pomanjkanja ustrezne podpore. Tematiko smo zato raziskali z različnih zornih kotov in preverili, kje sistem odpove in kje še ostaja prostor za človečnost.

»Moja glavna skrb je spraviti svojo družino na varno. Ne glede na vse ovire, ne glede na to, kako dolgo bo trajalo, ne glede na to, kakšno ceno bom za to plačala. Želim jim zagotoviti zavetje. To je moje vodilo.«

To so Amnine besede. Še pred dvema letoma je z družino živela v Gazi. Po resni poškodbi, ki jo je utrpela ob eksploziji rakete, je prišla na rehabilitacijo v Slovenijo. Na varno. A njeni najbližji tam niso na varnem. Njena želja, da bi se z njimi spet videla in objela, je obljuba, ki jo ponavlja njim in sebi. Na trenutke se zdi kot mantra. S teboj je zjutraj, ko se zbudiš, zvečer, preden zaspiš, in še ponoči, ko sanjaš. Če sploh lahko sanjaš.

Svet 21-letne Palestinke Amne Naji je prepreden z bolečino, osamljenostjo, a tudi neuklonljivo voljo, s pomočjo katere se je po amputaciji ne nazadnje dobesedno znova postavila na noge in si začela graditi novo življenje in si utirati pot skozi sistem, ki naj bi ji pri tem pomagal, a ji očitno raje postavlja ovire. Vojna ji je vzela tako rekoč vse; vse, razen upanja. Z njim se prebija iz dneva v dan. In verjame, da se ji bo največja želja nekega dne izpolnila. Kot pravi, ji drugega kot to niti ne preostane.

Življenje nekoč

»Imela sem skoraj popolno življenje. Ko pomislim na čas pred vojno, vidim srečno družino, lepo življenje in tesne prijatelje. Študirala sem na fakulteti, na kateri sem si vedno želela študirati, in vse je teklo dobro. Počela sem stvari, ki jih imam rada: hodila v telovadnico, študirala in jahala. Vsak dan je bil poln dejavnosti. V enem samem dnevu se je spremenilo vse.«

Dan, ko se je njeno življenje kot stolp iz kock začelo rušiti, ni samo del njene osebne zgodovine. Pomnimo ga tudi mi. 7. oktober 2023. Več kot 4300 raket je takrat poletelo proti Izraelu. Izraelske sile pa so sprožile zračni napad na Gazo. V zgolj treh tednih je po podatkih Združenih narodov umrlo 42 tisoč Palestincev, 97 tisoč je bilo ranjenih, skoraj dva milijona razseljenih.

Ko pade bomba

Amnina družina je zapustila dom v Gazi in se preselila južneje v Khan Yunis. Tam naj bi bilo bolj varno. A oče je ostal previden. Nekega jutra je rekel, da morajo naprej, da ne smejo čakati na opozorila. Ko je družina hitela s pripravami na selitev, je mama Amno poslala na vrt obesiti perilo.

»Šla sem. Imela sem občutek, da se bo nekaj zgodilo. In takoj, po vsega štirih sekundah, so me zadeli. Ciljali so name.« Odprla je oči, a telesa ni mogla premakniti. Zato je kričala. Ko so zaslišali njen glas, so jo našli. Ležala je v krvi.

»Oče je govoril: Amna, Amna, habibi, Amna. Stiskal me je k sebi in objemal, ker je mislil, da so to moji zadnji trenutki, da umiram,« se spominja Amna. In v očetovem objemu je počasi čutila svoje telo. Pogledala je roko in videla, da ji manjka prst. Pogledala je nogo in zagledala kri, meso in kost. Na drugi nogi je opazila, da je tudi tam brez prsta.. »In v tistem trenutku sem se zasmejala. Rekla sem: Še ob ta prst sem?«

Smeh sredi groze.

Oče jo je odnesel v improvizirano bolnico. Bila je v takšnih bolečinah, da si ni želela ničesar čutiti, samo zaspati. A ni mogla. Ves čas je bila pri zavesti, tudi med operacijo. Ko se danes tega spominja, ne more zadržati solz.

Po operaciji je zaslišala sestrin glas in naslednji dan je končno odprla oči. »Povej očetu, da sem v redu. Naj ne bo žalosten. Dovolj sem močna, da to prenesem,« ji je rekla.

Življenje 2.0

Po podatkih Agencije Združenih narodov za begunce UNHCR je bilo tistega leta po svetu zaradi vojn, preganjanja in nasilja prisilno razseljenih več kot 117 milijonov ljudi. Še nikdar v zgodovini toliko. Vsak 69. človek na planetu je bil begunec ali kako drugače razseljena oseba. Za vsako od teh številk stoji zgodba, podobna Amnini.

»Med vojno sem bila vedno doma ob družini. Najbolj sem se bala, da bi edina preživela, če bi odšla in bi medtem bombardirali hišo. Zato sem si želela biti z njimi. Da živimo skupaj, ali umremo skupaj,« pravi Amna.

Vsi preživimo ali pa vsi umremo. V to misel se zlijeta neizmerna ljubezen in neizmerna groza.

Amna je zaradi poškodbe naposled morala oditi od doma in družine. Njena sestra, zdravnica, jo je spremljala v Egipt. Pol leta je preživela v tamkajšnji bolnišnici. Po sedmih mesecih se ji je ponudila priložnost, da bi prišla v Slovenijo na terapijo. Prihod sem pred dobrim letom je pomenil začetek rehabilitacije. Spet se je morala učiti hoditi in živeti. Šlo je počasi, a je šlo. In kot pred vojno se je spet oprijela fitnesa.

»Ko sem se po dveh letih vrnila v telovadnico, je bilo sprva vse nenavadno, predvsem zato, ker nisem vedela, kako vaditi z eno nogo. Težje sem lovila ravnotežje, vendar sem ugotovila, da v vadbi še vedno uživam,« opisuje Amna. Proteza, ki jo ima, ni optimalna. Ne ustreza njeni teži in stopnji aktivnosti. Včasih se zaradi tega srečuje z velikimi težavami. Poleti, denimo, je z njo komaj prehodila 600 metrov. Amna si želi več. Želi si biti aktivna, iti ven, vaditi.

Svoje proteze ne skriva. Prej bi lahko rekli, da jo nosi s ponosom. Ne zaradi sebe, temveč zaradi drugih otrok in mladih, ki so med vojno utrpeli podobne poškodbe. »Sporočilo, ki ga želim predati, je resnica, samo resnica. Ne želim ustvarjati iluzij ali dajati lažnega vtisa, da je vse v redu in da lahko počnem vse tako kot prej. Nekatere stvari še zmorem, a z velikim naporom. In ne vseh.«

Želi si, da bi tudi njej kdo povedal, da proteza pomaga, a je včasih tudi breme. Predvsem pa ve, da nikoli več ne bo enako.

Boj s sistemom

Ko je premagovala bitke z rehabilitacijo, jo je pričakala še ena – birokratska. Postopek združitve družine. Najprej je morala zaprositi za azil, ga pridobila, nato pa zbrati ogromno dokumentov iz Gaze, kar je bila praktično misija nemogoče. In nato je sledilo čakanje na termin za pogovor s slovenskimi uradniki.

Njena prizadevanja je podprla tudi posebna poročevalka ZN za Palestino Francesca Albanese. Poskusili so. A brez uspeha. Amna pravi, da ji mnogi poskušajo pomagati. In poskušajo storiti vse, kar se da: »Prosim, pomagajte, ker gre za človeška življenja. Resnično gre za življenja ljudi. Če ne ukrepate zdaj, kdaj boste. Ko bo prepozno. Za mnoge je že zdaj prepozno. Če bi še lahko kaj storili, bi morali to storiti zdaj. Če ne zdaj, kdaj potem.«

Čeprav ima občutek, da se v sistemu ni premaknila niti za milimeter, pa se ji vzporedno odpira drugo vesolje, v katerem živijo ljudje s srcem na pravi strani in ki so pripravljeni zavihati rokave za dobrobit drugega.

»To mi pomeni zelo veliko. Vsakič, ko na ulici vidim koga s kefijo ali v majici z lubenico, se mi nariše nasmeh na obrazu. Osreči me, ker ljudje vedo, kaj se dogaja, in ker zavzamejo pravo stran. Zaradi tega sem kljub vsemu, kar se danes dogaja v svetu, vesela, da še vedno obstajajo dobri ljudje, ki želijo pomagati in znajo sočustvovati z drugimi.«

Glasovi solidarnosti

Med tistimi, ki ohranjajo takšno človečnost, kakršno omenja Amna, so ljudje, kot je Urška Breznik. Po izobrazbi sinologinja in umetnostna zgodovinarka. Že dolgo deluje v civilni družbi, zdaj je direktorica Pekarne Magdalenske mreže v Mariboru. Veliko energije usmerja v razvijanje kritične pismenosti in iz prepleta akademske kritike ter lokalnega delovanja je zrasla tudi njena solidarnost do Palestine.

Urška pripoveduje o dekletu iz Maribora, ki je pred skoraj dvajset leti kot prostovoljka odšla v Palestino. Od tam se je vrnila s fantom iz Izraela, propalestinskim aktivistom. Veliko sta pripovedovala o življenju na Zahodnem bregu. Potem se spominja, ko je zavod Evropska prestolnica kulture leta 2012 organiziral Kulturno ambasado Izrael, je v okviru te postavil fotografsko razstavo, ki je prikazovala naselbine izraelskih nezakonitih naseljencev v propagandnem kontekstu in na katero je bil povabljen izraelski veleposlanik. Takrat so Društvo za razvoj humanistike in Pekarna Magdalenske mreže organizirali protest. In iz njega se je rodila prireditev Kulturna ambasada Palestine, ki jo Gibanje za pravice Palestincev od takrat dalje redno izvaja.

Kot pravi, deluje civilna družba pri nas pogosto deluje kot tretji steber, kot protiutež državi in kapitalu: ne le da opozarja na pomanjkljivosti države, poskuša tudi zakrpati sistemske luknje. Tudi s pravnimi potmi. Novembra 2024 so z osmimi nevladnimi organizacijami kazensko ovadili osem izraelskih politikov in vojaških poveljnikov.

Takšna dejanja civilne družbe presegajo zgolj simbolne pritiske na politiko. Delujejo globalno, obenem pa morajo marsikaj opraviti tudi lokalno. Tako mnoge, ki se preselijo v Slovenijo, učijo slovenskega jezika. Vsak četrtek zvečer se srečuje skupina Palestincev, Irancev, Afganistancev, Ukrajincev, Slovencev, Italijanov, Francozov. V pogovorih in z izmenjavo vsakdanjih izkušenj se tako tudi učijo drug od drugega.

In ob tem, pravi Urška, spoznavaš in izveš, kje vse se zatika v njihovem vsakdanu. Takšnih zgodb, kakršna je Amnina, ni malo. Pravzaprav je Slovenija do jeseni status begunca po Ženevski konvenciji priznala 42 državljanom Palestine, od tega desetim v letu 2025.

»Ne glede na to, kako Slovenija in naša zunanja ministrica, predsednica države, predsednik vlade govorijo, kako je Slovenija glede vprašanja genocida, okupacije in apartheida napredna, je vse, kar so do zdaj naredili, ostalo na simbolni ravni. Vse, kar bi bilo treba narediti konkretno, se ne zgodi. Vedno najdejo izgovore,« opozarja Urška o številnih preprekah v uradnih postopkih, recimo, pri pridobivanju vizumov ali združevanju družin.

Upanje kot dolžnost

Ostati brez upanja, da bo nekoč bolje, je privilegij. Privilegij? Ja, lahko mu tako rečemo. Včasih res kar hitro zatisnemo oči, glavo potisnemo v pesek. Brezup razumemo kot opozorilo, da naše lastno udobje sloni na tem, da nekdo drug nima možnosti obupati.

»Zdaj vem, zakaj Palestinke in Palestinci ves čas poudarjajo, da je izguba upanja privilegij Zahoda. Palestinci si tega pač ne morejo privoščiti. Če bi obupali, bi se potem lahko preprosto ulegli in čakali, da nanje pade bomba ali pa da jih zadene ostrostrelec.« Misel, da je obup lahko privilegij za vse, ki živimo v miru, vodi tudi Majo Ladić, raziskovalko z Mirovnega inštituta. Pred osemnajstimi leti je začela s prepisovanjem intervjujev z izbrisanimi, nato pa jo je pot vodila tudi v Ruando, kjer je sodelovala pri razvojnih projektih.

»Seveda sem vedela za genocid v Ruandi. A šele ko sem tam preživela pet, šest tednov, sem dojela vse njegove razsežnosti in posledice, ki jih čuti prav vsak prebivalec Ruande še danes.«

Od takrat naprej je vse, kar počne, povezano z antidiskriminacijo, enakostjo in človekovimi pravicami. Maja pravi, da imajo vse te grozote skupno točko – trenutek nejevere, ko si rečeš: Pa saj to ne more biti res!

»In zdaj spremljamo še eno zgodbo, kjer si vsak dan znova rečem: "Pa saj to ne more biti res!" Sprašujem se, ali je mogoče, da cel svet gleda genocid. Socialna omrežja nam omogočajo, da dobesedno v živo spremljamo, kaj se dogaja, ker je pretok informacij, posnetkov tako hiter.Nihče ne more več reči, da ni informiran. (pogovor je potekal pred oktobrskim sporazumom o premirju v Gazi, op. a.)«.

Pravne ovire

Predstavljajmo si situacijo: si v Gazi in želiš priti na varno k družini, ki si je že uredila status v Sloveniji. Zaprosiš za združitev družine. Enostavno? Ali pa birokratski kavelj 22.

»Težav je seveda več. Prva je že definicija družine. Bratje in sestre ne štejejo za ožje družinske člane. Polnoletna oseba sploh nima možnosti združitve z družino, ker se šteje, da ni več otrok.«

Za brate in sestre si torej le nekdo, ki ga sistem obravnava kot znanca. Če si, tako kot Amna, stara 21 let, se postopek zate hitro konča. Maja pojasnjuje, da lahko polnoletna oseba odda vlogo za združitev s starši, če dokaže, da je odgovorna zanje in bi jih po zakonodaji svoje matične države preživljala. Oziroma bi na varno lahko spravila svojega morebitnega partnerja, svoje ali njegove otroke. Kaj pa mladoletna oseba? Lahko bi prosila za združitev s starši, »izpadejo pa vsi ostali družinski člani,« pravi Maja.

In potem sledi še pogoj, da potrebuješ zadostna sredstva za preživljanje družinskih članov, kar mlajša oseba težko zagotovi. Maja pojasnjuje, da zadostna sredstva za preživljanje vseh družinskih članov že begunci težko zagotovijo, še toliko bolj pa mladi, ki se morda še izobražujejo in ne morejo iskati rednih zaposlitev, ali nekdo, ki je v takšni zdravstveni situaciji kot Amna, za katero ni jasno, kdaj, če sploh, bo pri nas lahko zaposlena v takšni službi, ki ji bo zagotavljala zadostna sredstva zanjo in za vse družinske člane.

In še ena ovira: pridobivanje dokumentov. Originalov, ne uradnih prevodov. »Nekateri nimajo rojstnih listov, drugi sploh nimajo možnosti pridobiti originalnih dokumentov. Vprašanje, kdo je v zadnjih dveh letih v Gazi sploh lahko prišel do česar koli, kaj šele do originalnih dokumentov.«

Potem je tu še zahteva po oddajanju prstnih odtisov. Ljudje bi morali potovati v Kairo ali v Tel Aviv na slovensko veleposlaništvo. A Egipt čez mejo ne spusti palestinskih moških med 18. in 40. letom, za Palestince pa je neprehodna tudi meja z Izraelom. Še več, od lanske jeseni na tem območju ni slovenskega diplomata, ki bi bil pooblaščen za urejanje teh zadev. Skratka, kljub trenutnemu premirju ne moreš ne zapustiti Gaze, ne vanjo priti, razen če ne dobiš izraelskega dovoljenja. Večini ljudi na območju uresničitev takšnih zahtev ni uresničljiva. In če komu uspe, ga čakajo stroški. Ljudje poročajo, da so morali plačati približno pet tisoč evrov, da so sploh lahko prečkali mejo z Egiptom. Za petčlansko družino je to 25 tisoč evrov – samo zato, da pridejo čez mejo.

Lani smo vrata v Slovenijo odprli eni družini iz Gaze.

»Kolikor jaz vem, je bila evakuirana le ena družina. S tem primerom se je ukvarjalo veliko ljudi, pa še zdaleč ni šlo gladko; bil je zelo, res zelo zapleten primer. Predvsem pa je pobudnica, Anica Mikuš Kos, odigrala ključno in res ogromno vlogo, da se je to sploh zgodilo.«

A ko družina iz Palestine naposled pride v Slovenijo, težave ne izginejo. Po Majinem mnenju bi jim država lahko takoj sporočila: vemo, od kod prihajate, vložite prošnjo za mednarodno zaščito, da bi čim prej dobili status begunca, ki potem zagotavlja bistveno širši nabor pravic. Namesto tega so dobili dovoljenje za začasno bivanje za eno leto. Ali bo upravna enota dovoljenje po izteku podaljšala, ostaja odprto vprašanje. To pomeni, da lahko ostanejo brez statusa. In kaj potem? Nove ovire. Poleg tega ne more vsak, ki bi se pri nas združil z družino, iz rokava potegniti svoje Anice Mikuš Kos.

Politična volja

»Politična volja je pomembna. Absolutno se mi zdi pomembna tudi retorika, način, kako naše političarke in politiki govorijo o Gazi, o Palestini. Seveda pa so zelo pomembna dejanja. V končni fazi so tista, ki ljudem omogočijo ali onemogočijo, da zapustijo Gazo,« pravi Maja. Po njenem v Sloveniji še nismo naredili dovolj. »Če smo lahko organizirali evakuacijo iz Afganistana, zakaj zdaj ne moremo evakuirati še kakšne družine iz Gaze?« je kritična Maja.

In tu nastopi civilna družba. Ta ima po Majinih besedah izjemno pomembno vlogo: nenehno opozarja vlade, jim nastavlja ogledalo ter izpostavlja težave in ponuja rešitve. »Ne smemo podleči občutku, da se ne da ničesar storiti. Če se sprijaznimo, da kot civilna družba ne moremo ničesar spremeniti – in to se sprašujem vsak dan – kaj bo, če se podobna kriza zgodi nam? Se bo sploh kdo na svetu odzval, če se mi ne glede Gaze?«

Ampak ko se odzoveš – kako to storiš? Maja vztraja, da moramo ohranjati vero v človečnost in prepričanje, da večina ljudi ne podpira ne vojn, ne genocidov, ne kršenja človekovih pravic. Prizadevati si moramo na vse mogoče načine, z dogodki, protesti, javnimi pismi, raziskavami, projekti, ozaveščanjem,medijskimi kampanjami. »Vse to se mi zdi pomembno. A ne glede na to se vsak dan soočam s slabo vestjo. Ko grem spat, si mislim: Zagotovo bi lahko naredila še več.«

In če ne narediš nič, te lahko hitro posrka pesimizem. »Prav zato moramo tudi najmanjše zmage vzeti kot uspeh, kot vsaj premik na bolje. Vsak status, ki ga pridobimo ali nekomu uredimo, pomeni enega človeka več, ki je nekaj pridobil,« pravi.

Teženje, teženje, teženje

Takšna prizadevanja ali vztrajanja so videti donkihotsko. Ko se počutiš kot vitez, ki si bo polomil zobe med jurišanjem na velikane, ki se izkažejo za navadne vetrnice. Bilo bi komično, če ne bi bilo tragično.

»Teženje in teženje in teženje. Včasih mi je res žalostno videti, da oseba, ki sama odda vlogo na upravno enoto, dobi popolnoma drugačen odziv, kot če to storim jaz in se podpišem kot zaposlena na Mirovnem inštitutu,« pripoveduje Maja. Zato pa ob vsaj enem uspelem primeru čuti občutek zadoščenja. Tudi če je zmaga majhna, je vendarle zmaga. »A to so boji na dolge proge, včasih tudi z mlini na veter.«

A ne končamo pri obupu. Vedno se je možno nasloniti na uspešne in dobre zglede. Strokovnjaki jim pravijo varne dopolnilne poti. Lani so se nekatere odprle tudi pri nas.

»UNHCR je uspelo. Mislim, da sta prišla dva študenta, med letom pa, mislim, da še štirje. Tako da je, kolikor vem, v Slovenijo zdaj prišlo že vsaj šest študentov s statusom begunca.«

Študij je ena pot, ki te pripelje na varno. V drugih državah so se domislili še drugih načinov: nemški nogometni klub se je odločil, da bo dve leti družini iz Sirije kril stroške za nastanitev in preživetje.

»Če smo lahko izvedli evakuacijo iz Afganistana, preselili begunce iz Turčije ter premestili prosilce za azil iz Italije in Grčije; če smo lahko združili družine potomcev Slovencev iz Venezuele, potem se očitno nekaj da storiti.« Ni res, da se nič ne da, se strinja Maja. In tudi, kot pravi, zakoni niso zabetonirani. »Mogoče jih je spremeniti, če je treba. Jezi me, ko rečemo: Tak je pač zakon. Zakon je nekdo napisal in nekdo ga lahko tudi spremeni.«

Lepilo, ki nas drži skupaj

Amna zdaj že dobro leto svoje moči usmerja v to, da bi bila njena družina na varnem in ob njej. Njena pot čez sistemske ovire pa je precej podobna zafecljanemu klobčiču. A k sreči ni sama. Ob strani ji stojijo ljudje,ki vedo, da se proti strahu in predsodkom bori z vztrajnostjo. Ljudje, ki ne dopustijo, da bi sistem spremenil njih.

Urška v tem smislu rada pripoveduje zgodbo o aktivistu, ki je med vietnamsko vojno ves čas protestiral. Spraševali so ga: »Zakaj protestiraš? Saj se vlade nič ne dotakne. Misliš, da boš spremenil vlado? Pa je rekel: Tega ne delam zato, da bi spremenil vlado, ampak da vlada ne bi spremenila mene.«

Tako se pokaže, da osebna drža ni nikoli samo zasebna. Ko se upreš udobju, se odpre prostor za pomoč skupnosti, za solidarnost. »To ves čas poudarjajo Palestinci: da si ne morejo privoščiti, da bi ostali brez upanja. Pozivajo nas, naj ne obupamo in naj se borimo. Veliko jim namreč pomeni, ko vidijo, da je na drugem koncu sveta nekdo zanje zelo glasen,« poudarja Urška.

Ti glasovi vztrajnosti se stekajo z različnih koncev in brbotajo dovolj močno, da preprečujejo, da bi družba onemela. So lepilo, ki nas drži skupaj. Lepilo kot solidarnost, vztrajnost, neuklonljiva vera, da se da. Da se mora dati. Ker če ne zdaj, kdaj?

Amna to ve. Ko gre v telovadnico, kljub bolečinam. Ko se uči hoditi s protezo, korak za korakom. Ko vsak dan znova bere sporočila svoje družine iz Gaze. Ko čaka na odgovor iz upravne enote. Ko se ne vda.

Urška to ve. Ko organizira delavnice slovenščine. Ko piše dopise na ministrstva. Ko protestira v dežju. Ko se ne vda.

Maja to ve. Ko spremlja še en primer, kjer se zatika. Ko išče pravne rešitve. Ko gre vsak večer gre spat z mislijo, da bi lahko naredila še več. Ko se ne vda.

In vsi tisti, ki nosijo kefijo. Ki nosijo majico z lubenico. Ki pridejo na protest. Ki podpišejo peticijo. Ki delijo informacije. Ki ne molčijo. Vsi ti vedo, da obup ni možnost. Kot je dejal palestinsko-ameriški intelektualec Edward Said: »Upanje ni izbira, temveč dolžnost.«

Vsebine nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.

Klara ŠkrinjarNovember 28, 2025podkasti, podcast, Strašno hudi, Anja Ilenič, onesnaženost zraka, intervju