»Na umetno inteligenco so se zanašali tako mladi kot starejši občanski znanstveniki«
Zarja Muršič, vodja projekta Modrosti pod lupo. Foto: Matej Povše
Kako v poplavi informacij ločiti zrnje od plev? Projekt Modrosti pod lupo je pod drobnogled vzel naše navade preverjanja dejstev in prinesel zanimive ugotovitve. Čeprav osebna izkušnja ostaja temelj zaupanja, rezultati kažejo na nepričakovano hitro posvojitev orodij umetne inteligence – tako pri mladih kot pri starejših. O tem, kako bomo v prihodnosti komunicirali znanost in zakaj nujno potrebujemo »žepni priročnik« za iskanje resnice, smo se pogovarjali z vodjo projekta, Zarjo Muršič, biologinjo, kognitivno znanstvenico in slovensko ambasadorka občanske znanosti.
Zarja, katere so po tvojem najpomembnejše ugotovitve projekta Modrosti pod lupo?
Najbolj zanimivo mi je bilo spoznanje, kako zelo smo na vseh delavnicah poudarjali pomen osebnih izkušenj. Te so ključne pri tem, ali nekomu zaupamo, kakšne izkušnje imamo iz preteklosti s to osebo in ali verjamemo v neko informacijo, torej, ali smo to stvar osebno izkusili ali ne.
Največje presenečenje?
Največje presenečenje je zagotovo, kako se iz dneva v dan bolj zanašamo na orodja umetne inteligence, tudi pri preverjanju informacij. Najbolj me je presenetilo dejstvo, da so se na umetno inteligenco zanašali tako mladi kot starejši občanski znanstveniki in znanstvenice. Bo umetna inteligenca na koncu nadomestila preverjevalce podatkov? Dvomim … Me pa zelo zanima, kakšna bo prihodnost znanstvene komunikacije in ali bo z umetno inteligenco znanost postala bolj ali manj dostopna, pa tudi, kako bomo preprečevali, da orodja umetne inteligence ne bodo delila napačnih informacij.
Največja zagata?
Izziv je bil, kako aktivirati in na delavnice privabiti čim širši krog ljudi. Res je sicer, da se je v nekaterih primerih izkazalo, da nismo imele dovolj velikih prostorskih kapacitet za izvedbo vseh aktivnosti, a vseeno bi si želela zajeti še več ljudi. Pri tem sta bili več kot dve tretjini občanskih znanstvenikov in znanstvenic visoko izobraženih, kar je pogosta težava projektov občanske znanosti. Želela bi doseči ljudi, ki se v tovrstne projekte redkeje vključujejo. Tako bi dobili še boljši vpogled v to, kakšen odnos imajo do informacij, od koga jih prejmejo in kdaj jim zaupajo.
Kot komunikatorka znanosti, slovenska ambasadorka občanske znanosti in tudi kot občanska znanstvenica dobro poznaš številne projekte občanske znanosti in zdaj si tudi enega izvedla: A vendarle: kaj si se v sklopu tega projekta naučila?
Seveda sem se naučila nekaj novega. Predvsem to, koliko dela je vloženega v to, da za projekt navdušimo veliko število občanskih znanstvenikov in znanstvenic. Z obveščanjem in promocijo projekta je bilo res veliko dela. Izkazalo se je, da zelo pomaga, če sproti objavljamo vmesne rezultate in pripravljamo vsebinsko bogate prispevke, saj to ohranja zanimanje.
Zakaj je pomembno, da se glas o projektu širi? In zakaj je po tvojem projekt pomemben za skupnost?
Vsak dan pridemo v stik z ogromno količino informacij, ki jih preprosto nimamo časa preverjati, saj to zahteva svoj čas. Zato se mi zdi želja po razvoju žepnega priročnika z navodili, kaj narediti, ko je pomembno prepoznati lažno ali resnično informacijo, izjemno pomembna. Upam, da bo priročnik v uporabi in da ga lahko v okviru tega projekta še naprej razvijamo ali pa prilagodimo na druge teme, kot so denimo podnebne spremembe.
Projekt finančno podpira Evropska unija (EU). Stališča in mnenja so izključno avtorjeva in ne odražajo nujno stališč EU. EU in Impetus, kot financer projekta, ne odgovarjata zanje.
