Katja Perat
#028
»Absoultno sem človek, ki jamra. Ampak šele govorjenje o preprekah omogoča, da se z njimi lahko soočam.«
Katja Perat. Foto: Matej Povše
Preden je sploh izšel njen roman Mazohistka in sva brali še pesniški zbirki (Najboljši so padli in Davek na dodano vrednost), sva si že prigovarjali, da morava Katjo Perat kar najhitreje povabiti naokrog.
Od »kar najhitreje« je nato minilo dobro leto. Katja je medtem napisala svoj prvi roman in še zbirko esejev, zamenjala celino, se spoprijela z doktoratom, postala profesorica ameriškim študentom, v vsakem primeru pa še naprej ostaja ena najbolj branih slovenskih avtoric in zagotovo najbolj prepoznavnih obrazov mlade generacije. Ma ja, še vedno mlade.
Vse to, kar Katja je in še bo, ne izvira iz enega samega prebliska, ki bi ga lahko sama postavila v znan prostor in čas. Na nek način so se ključni procesi odvili že pred njenim rojstvom in za katere so bili »krivi« že njeni stari starši, ki so bili, kot pravi, prva generacija, ki se je sama od sebe priučila delovati v intelektualnih poklicih.
Semena, ki jih je potresala njena družina, so med drugim v njej skalila in zrasla v željo po pisanju in tudi po poučevanju.
Vse pa je v smer k pisanju zasukal kratek spis oziroma odstavek o zajčku, ki ga je napisala v prvem razredu, in ji je dal močan občutek za to, kakšno veselje in kakšen občutek moči v resnici prinaša pisanje.
Zakaj je bila prepričana, da je le delo vojnega poročevalca edino, ki je zares vredno človeka, pojasni v 5. epizodi podkasta Strašno hudi. S Katjo se v njem prestavljamo tudi k Sigmundu Freudu, pa govorimo o sodobnem nacionalizmu in evropskem kolonializmu, zaplavamo čez Atlantik na njeno univerzo in se ustavimo tudi ob prijateljstvu.
V naslednji epizodi pa zapuščamo svet besed in se napotimo najprej na strehe ljubljanskih stavb, od koder se nato z vso naglico in z miniaturno kanglico vred spuščamo na pisano mestno pašo.
Vsebina je nastala v okviru projekta, ki ga vodi Oštro in podpira Ministrstvo za kulturo.