Cianokast: Najdaljša noč psičke Verone
#98
Lep poletni dan na priljubljenem Zelenem jezeru se je za psičko Verono čez noč spremenila v boj za preživetje. Prva epizoda tridelne podkast serije kaže, kako lahko nevidni strupi v vodi in sistemska neurejenost ogrozijo zdravje kopalcev in njihovih ljubljenčkov.
Psička Verona na obrežju Zelenega jezera. Foto: Matej Povše
Avgustovsko popoldne na gramoznici v Kidričevem je bilo videti popolno. Voda je bila videti čista, kot vedno turkizne barve, trenutek je bil primeren za rekreacijo in sladoled. Psičko Verono pa je tako kot vedno nezaustavljivo gnalo v vodo. Z užitkom je zagrabila palico, prekrito z rjavkasto oblogo in … le kakšno uro pozneje se je radosten dan zanjo in njeno lastnico Zarjo sprevrgel v nočno moro. Verona je nenadzorovano drgetala, izgubila nadzor nad zadnjimi nogami, imela silovite krče, tako da so sredi noči pristali v veterinarski kliniki. Da je preživela, se lahko zahvali le veterinarki, ki je posumila na zastrupitev s cianotoksini in psičko med drugim zaščitila z umetno komo.
Verona je preživela. Konec dober vse dobro? Njena izkušnja kažena sistemske pomanjkljivosti pri nadzoru kakovosti vode in obveščanju prebivalcev. Slovenija svojo identiteto gradi na podobi dežele čistih voda, vendar uradni nadzor seže le do 49 uradnih kopalnih območij. Vse ostale priljubljene točke, kjer se hladijo tisoči, za sistem tako rekoč ne obstajajo. Tam ni uradnega monitoringa, ni opozorilnih ter izobraževalnih tabel o morebitnih cianotoksinih. Občina oziroma upravljavec odgovornost preloži na ljudi - ob obali ga bo počakala tabla o uporabi vode na »lastno odgovornost«. Takšno je zagledala tudi Zarja, ko se je tistega dne z Verono spuščala do jezera, a je pred tem tudi prebrala obvestilo na družbenem omrežju, da je kakovost vode ustrezna. Slabi dve leti pozneje, ko smo jezero obiskali v okviru znanstveno-novinarske preiskave, smo na istem mestu vzeli vzorec vode. Raziskovalci NIB so spet potrdili potencialno toksične bentoške cianobakterije. Tveganje torej ni minilo. A kakovosti tovrstnih vod izven območij kopalnih vod nihče sistematično ne spremlja.
V prvi epizodi podkasta se z ekipo Strašno hudi podajamo na obrežje Zelenega jezera, da bi razumeli, kakšne so lahko posledice tega, da v Sloveniji nimamo protokola spremljanja in obveščanja za vodna območja, ki niso uradna. Z veterinarko Marušo Ahaj smo se pogovarjali, kaj se zgodi v telesu živali ob zaužitju nevarnih nevrotoksinov, z lastnico Zarjo pa razmišljamo o pravici državljanov do obveščenosti.
To je prvi del tridelne podkast serije, ki smo jo pripravili v projektu Skrivnost slovenskih motnih voda. V naslednjih dveh epizodah se bomo potopili v svet znanosti pod mikroskopom in se pogovarjali o izsledkih našega projekta.
Projekt Skrivnosti slovenskih motnih voda nastaja s podporo Journalism Science Alliance.
Podpri Strašno hude
Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .
👇
Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bomo tudi skočili do stropa. Obljubimo.