Jožica Gričar, raziskovalka, ki drevesa opazuje z očmi forenzičarke
#101
V poletnem buhtenju narave ne vidi zgolj življenja, ampak prepoznava drevesa, ki se v vročini dušijo in pripravljajo na svoj konec. Naravo razume kot prostor neposrednega kroženja med nastajanjem in umiranjem.
Jožica Gričar. Foto: Matej Povše
Jožica Gričar z Gozdarskega inštituta Slovenije na gozd ne gleda kot običajna sprehajalka, temveč ga opazuje skorajda z očmi forenzičarke. V poletnem vonju smole in buhtenju zelenja ne vidi zgolj življenja, ampak prepoznava drevesa, ki se v vročini dušijo in pripravljajo na svoj konec. Jesen, ki nas številne pogosto očara s paleto svojih barv, pa zanjo nima zlatega pridiha, saj v njenih barvah vidi rezultat poletnega stresa in procese razpadanja, torej, barve jeseni so odtenki umiranja.
Takšen pogled na naravo in življenje ima zagotovo podstat v njenem otroštvu, ki ga je preživljala na podeželju, kjer se je življenje tesno prepletalo s smrtjo. Ali bolje: minljivost je bila del normalnega cikla narave, ljudje pa je niso skrivali. To je bila tudi njena popotnica pri oblikovanju njenega profesionalnega udejstvovanja, ko pod mikroskopom preučuje strukture lesa in odzive dreves na okolje.
Raziskovalka izpostavlja fascinanten biološki podatek, da so drevesa v resnici večinoma mrtva. Od 90 do 95 odstotkov njihovega tkiva predstavljajo mrtve celice, ki drevesu dajejo oporo in delujejo kot cevke za prenos vode. Brez teh mrtvih elementov drevesa ne bi mogla doseči takšnih višin in kljubovati vetru. In v ta namen določene celice izvedejo nekakšen nadzorovan samomor, da lahko drevo kot celota stoji in raste še stoletja.
Sicer pa postavljajo podnebne spremembe drevesa pred hude preizkušnje. Ker se rastline, za razliko od nas, ne morejo premakniti v senco, so neposredno izpostavljene vročinskim valovom in suši. Jožica Gričar s svojo ekipo preučuje predvsem skorjo dreves, ki predstavlja prvo obrambno linijo drevesa. Opazuje, kako ekstremni dogodki, kot so požari, uničujejo gozdove, ki se ne morejo več dovolj hitro prilagajati novim razmeram.
Kljub krutosti narave gozd ponuja zgodbe o globoki povezanosti. Drevesa se preko korenin povezujejo s sosedi in si z njimi delijo hrano. To omogoča preživetje celo štorom, ki so jih posekali pred desetletji, saj jim sosednja drevesa še vedno pošiljajo hranila. Tako za Jožico Gričar narava ni idealiziran prostor, ampak prostor neprestanega kroženja med nastajanjem in umiranjem.
Podkasti "Strašno huda navodila za življenje" nastajajo s podporo ministrstva za kulturo.
Prisluhnete jim lahko tudi v vseh aplikacijah za poslušanje podkastov. Tam lahko podprete tudi njihovo ustvarjanje. Atmosfero letošnji sezoni daje glasba zasedbe Silence.
Podpri Strašno hude
Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .
👇
Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva.