Maja

#092

Raziskovalka, ki ve, da se sistemski mlini na veter premagujejo z neomajno vztrajnostjo in pozornostjo do drobnega tiska.

Na Mirovnem inštitutu deluje že skoraj osemnajst let. Svojo pot je začela kot študentka pri transkribiranju intervjujev z izbrisanimi, kar je bila njena vstopna točka v svet boja za človekove pravice in soočanja s sistemskimi krivicami. Kasneje jo je pot vodila v Ruando, kjer je sodelovala pri razvojnih projektih. Tam je doživela osebno soočenje s posledicami genocida – trenutek, ko je na ulici srečala zapornike v roza oblekah, obsojene zaradi grozodejstev, ji je odprl oči za razsežnosti tragedije, ki jo prebivalstvo čuti še desetletja kasneje. Ta izkušnja je trajno zaznamovala njeno delo na področju antidiskriminacije in boja proti zločinom iz sovraštva.

Danes se pri svojem delu srečuje s podobnimi občutki ob dogajanju v Gazi, le da se ta genocid odvija v živo, pred našimi očmi, na naših zaslonih. Maja opozarja na absurdne birokratske ovire, ki ljudem preprečujejo beg na varno. Postopki za združitev družine so polni kavljev: bratje in sestre ne štejejo za ožje sorodnike, zahtevajo se originalni dokumenti, ki so v vojni pogosto uničeni in osebna prisotnost na veleposlaništvu, denimo v Kairu, do koder pa je iz zaprte Gaze nemogoče priti. »Jaz recimo nimam te mapice z vsemi originalnimi dokumenti. Če se meni zgodi vojna in moram danes pobegniti, bi verjetno padla na točno teh problemih.«

Njeno glavno orožje v boju s togimi institucijami je nepopustljivost ali, kot sama pravi, »teženje in teženje in teženje«. Ko posameznik sam vloži vlogo, denimo na upravni enoti, prejme povsem drugačen odziv, kot »če vlogo vložim jaz in se pod njo podpišem kot zaposlena na Mirovnem inštitutu«. Pravi, da je podobno tudi, če gre oseba sama na zaslišanje ali zagovor na upravno enoto, v primerjavi s situacijo, ko jo tja spremlja sama kot spremljevalka.

Zaveda se, da so to boji na dolge proge, pogosto boji z mlini na veter, kjer so sistemske rešitve počasne. Kljub temu poudarja, da je vsaka »majhna zmaga« – vsak urejen status ali preprečena deportacija – neprecenljiva, saj gre za konkretno človeško življenje.

Prav zato kljub frustracijam, ki jih povzroča na eni strani sistem na drugi pa pasivnost politike, ostaja osredotočena na rešitve. Izpostavlja pomen varnih dopolnilnih poti, kot so štipendije za študente begunce, ki so se letos začele odpirati tudi v Sloveniji, in opozarja, da zakonodaja ni nespremenljiva. »Če je država zmogla organizirati evakuacijo iz Afganistana in repatriacijo iz Venezuele, se da urediti tudi pomoč za Palestince – manjka le politična volja.« Maja verjame, da se ne smemo sprijazniti z občutkom nemoči in statusom quo: »Mene zelo živcira, ko rečemo, tak je pač zakon. Nekdo je ta zakon napisal, torej ga nekdo lahko tudi spremeni.«

Podkasti "Strašno hudi glasovi sprememb" nastajajo s podporo ministrstva za kulturo.

Prisluhnete jim lahko tudi v vseh aplikacijah za poslušanje podkastov. Tam lahko podprete tudi njihovo ustvarjanje. Atmosfero letošnji sezoni daje glasba zasedbe Masharik.

Podpri Strašno hude

Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .

👇

Podpri

Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva.