Glasovi tišine: Mateja Lopuh, zdravnica, ki spremlja človeka do zadnjega koraka
#93
Smrt opisuje kot »eksplozijo neporabljene energije«, v kateri se sprostijo neizpolnjene sanje, načrti, vizije in ljubezen. Svojcem pomaga to energijo ujeti, namesto da pred njo zbežijo.
Mateja Lopuh. Foto: Matej Povše
Predstavljajte si kamen. Lahko je gladek rečni prodnik, ki ga stiskate v dlani, ali pa tisti zoprn, nazobčan kamenček v supergi, ki vas špika ob vsakem koraku. Takšna je včasih smrt. Mnogi se pretvarjamo, da kamenčka v čevlju ni, in hodimo naprej, dokler bolečina ne postane neznosna. Mateja Lopuh, strokovnjakinja paliativne oskrbe, pa ga vzame ven, položi na dlan in si ga ogleda. Ogleda si smrt. Brez strahu.
Njena odprtost do smrti bi lahko imela korenine v otroštvu. Pri štiri letih je izginil njen pesiček Piki. Rekli so ji zgolj, da je »odšel«. Mateja ga je najprej dolgo iskala v gozdu ob hiši iskala, nato pa še celih osem let čakala, preden je izvedela resnico – da je Piki že zdavnaj umrl. Ta »bela laž« ji še danes daje misliti. Zato staršem svetuje, naj otrokom ne skrivajo smrti. »Če mu rečete, da je babica zaspala, ga lahko pahnete v nespečnost, saj se bo zvečer pred spanjem bal, da se tudi sam ne bo več zbudil,« opozarja Mateja.
Danes vodi Center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo v Splošni bolnišnici Jesenice. Njena pot pa se je začela v anesteziologiji, kjer so jo pacienti z neozdravljivimi boleznimi hitro naučili, da medicina nima odgovorov na vsa vprašanja. Spoznala je koncept »totalne bolečine« – to je tista točka, kjer protibolečinske tablete, čeprav še kako močne, ne delujejo, kjer se pokaže, da ne boli več telo, temveč duša. Takrat je pozornost od napredne medicine preusmerila k človeku. Namesto v receptorje zdaj gleda tudi v oči posameznika, ki pred njo odlaga svoje zadnje »balastne vreče«.
Smrt opisuje kot trenutek, ko se kot v eksploziji sprosti vsa neporabljena energija. Mateja je osredotočena na to, da si jo svojci in umirajoči lahko izmenjajo. Še posebej skrbno pa pazi, da umirajočega »pripeljemo do brega reke, vse naredimo zanj, a čez vodo mora stopiti sam,« pravi. Včasih svojce celo prosi, naj zapustijo sobo in mu pustijo prostor, da lahko v miru odide. Preveč tesno oklepanje tistih, ki ostajajo, lahko deluje kot sidro, ki človeku preprečuje zadnji korak.
Podkasti "Strašno hudi glasovi sprememb" nastajajo s podporo ministrstva za kulturo.
Prisluhnete jim lahko tudi v vseh aplikacijah za poslušanje podkastov. Tam lahko podprete tudi njihovo ustvarjanje. Atmosfero letošnji sezoni daje glasba zasedbe Silence.
Podpri Strašno hude
Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .
👇
Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva.