Simona Kuntarič Zupanc, antropologinja, ki preučuje, kje se živi srečujejo z mrtvimi
#95
Antropologinja in etnologinja v svoji pisarni trenutno »živi« z vsaj 150 ljudmi, natančneje, z njihovimi zgodbami. Pri projektu Deagency namreč raziskuje, kako mrtvi še naprej vplivajo na svet tistih, ki ostajajo.
Simona Kuntarič Zupanc. Foto: Matej Povše
S smrtjo se je prvič srečala pri dvanajstih letih, ko ji je umrl dedek. Do takrat se ji je zdela oddaljena, nekaj, kar ne more doleteti ljudi, ki jih ima rada. Smrt je bila v njenih očeh končna, absolutna.
Nepričakovano se je z njo spet srečala, ko je za magistrsko nalogo v Maroku raziskovala starodavne sisteme namakanja. Družina iz vasice ob vznožju gorovja Atlas, pri kateri je takrat bivala, je medse sprejela brezdomnega sorodnika. Bil je neozdravljivo bolan. In tako je pod isto streho, kjer je delala, tudi spremljala proces umiranja. Smrt tam ni bila zaprta za bolnišnične zidove; bila je nekaj kolektivnega, zelo telesnega in vsem vidnega. Opazovala je, kako so umirajočega sredi hiše umivali, ga hranili in molili ob njem, medtem ko so se v istem prostoru igrali otroci. Smrt je bila skozi družinske in družbene rituale več kot očitno vtkana v življenje in nikakor ločena od njega.
In v Sloveniji? Na prvi se pogled zdi, da je drugače: smrt zapiramo v institucije in umikamo v zasebnost, a Simona ugotavlja, da to ne drži v celoti. Pri svojem terenskem delu na podeželju severovzhodne Slovenije namreč preučuje, kje ljudje prihajajo v stik z mrtvimi. Ugotavlja, da najpogosteje v štirih prostorih: na pokopališču, doma, v sanjah in – presenetljivo – ob tamkajšnji državni meji, ki poteka v gozdu, in žive opominja na nasilne dogodke, ki so se tam odvili v preteklosti in s katerimi še vedno niso pomirjeni.
Sogovorniki so ji v pogovorih pojasnjevali, da pokojne predvsem začutijo: ko jim zadiši domač vonj tobaka, ko zaslišijo znan zvok ali pa imajo zgolj neopisljiv občutek njihove prisotnosti. V podkastu nam je pripovedovala o fantu, ki je del očetovega pepela raztrosil na domačem vrtu. Ko se znajde pred pomembno odločitvijo, gre tja, prižge cigareto zase in eno za očeta ter s pijačo v roki skupaj v pogovoru z očetom išče odgovore. Takšni drobni, osebni rituali nam omogočajo, da ohranjamo odnos z umrlim in da tudi lažje sprejemamo smrt – pri tem pa se tudi predstava, da je smrt absolutna, nekoliko omehča.
Podkasti "Strašno huda navodila za življenje" nastajajo s podporo ministrstva za kulturo.
Prisluhnete jim lahko tudi v vseh aplikacijah za poslušanje podkastov. Tam lahko podprete tudi njihovo ustvarjanje. Atmosfero letošnji sezoni daje glasba zasedbe Silence.
Podpri Strašno hude
Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .
👇
Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva.