Življenje gre h koncu
Foto: Hasmik Ghazaryan / Unsplash
Kaj se dogaja v telesu umirajočega v zadnjih mesecih, tednih, trenutkih pred smrtjo. In zakaj je koristno, da smo o tem poleg svojcev seznanjeni vsi.
avtorica:
Zarja Muršič
Že več kot tri leta razmišljam o umiranju in smrti. To poletje pa posebej, in sicer zaradi vročinskih valov, ki so pregreli Evropo in po nekaterih ocenah terjali življenja najmanj 35 tisoč ljudi. Ko vročina več dni ne upade niti ponoči, so najmlajši, starejši in kronični bolniki posebej ogroženi.
Raziskovalci in raziskovalke smrtnost ugotavljajo na dva načina – tako, da primerjajo število umrlih med vročinskimi valovi in enakim obdobjem v preteklosti, ko jih ni bilo. To pomeni, da od števila smrti med vročinskim valom odštejemo izhodiščno število smrti ter dobimo število ljudi, za katere se domneva, da so umrli zaradi vročine. Drug način pa je, da strokovnjaki? ocenijo, koliko več ljudi bo umrlo ob določenem dvigu temperature med vročinskim valom. To naredijo z modeli, ki uporabijo povezavo med izpostavljenostjo določeni temperaturi in številom ljudi, ki pri tej temperaturi umre. Če se denimo temperatura dvigne za pet stopinj Celzija, pričakujejo približno tri odstotke višjo smrtnost. V obeh primerih je jasno: med vročinskimi valovi umre več ljudi.
V takšnih razmerah je telo v stresu, saj porabi veliko energije za ohlajanje. Ko se zaradi vročine telo segreje, se krvne žile razširijo, krvni tlak pade, in srce mora močneje potiskati kri po telesu. Sočasno se potimo in ko tako izgubljamo tekočino in elektrolite (soli in druge minerale), se spreminja ravnovesje v telesu. Začutimo omotico, slabost, mišične krče in podobno. Če krvni tlak pade preveč, lahko zastane srce. Pregrete noči še dodatno obremenijo telo, ko bi moralo počivati in se regenerirati po dnevnem stresu. Vse to vpliva na telo vsakega posameznika, obenem pa prizadane tudi skupnosti, pogosto najbolj ranljive.
Kako umiramo?
Vsak človek umira drugače ... V tem prispevku usmerjam pozornost zadnjim tednom, dnevom življenja pri ljudeh, ki umirajo po dolgotrajni bolezni ali zaradi starosti. Z umiranjem zaradi raka sva se z ženo od blizu srečali, ko je umiral njen oče.
Tanatos, grški bog smrti.
Takrat nama je razumevanje procesa umiranja olajšala Alie Ward v podkastu Ologies. V njem je večkrat gostila tanatologinjo Cole Imperi. Tanatologija, ki je veda o umiranju in smrti, ime nosi po grškemu bogu smrti, Tanatosu.
Vem, vsi bomo nekoč umrli. In morda se bomo pred tem še lahko spominjali, kaj vse smo doživeli in kaj bi še lahko bilo pred nami. In čeprav je smrt neločljiva od naših življenje, je videti, da sta umiranje in minljivost pogosto tabu. Zato sem si želela to temo, ki se dotika vseh nas, odpreti jo raziskati in približati vsem v podkastu Navodila za konec.
Smrt nastopi, ko se ustavijo vse življenjske funkcije. Nehamo dihati, srce ne bije več, možgani niso več aktivni. Oziroma natančneje, kot bomo spoznali v nadaljevanju, lahko te stopnje ločimo na ločimo na klinično smrt, ko je funkcije še mogoče povrniti, in biološko, ko se celice nepovratno ugasnejo.
Približno 18 odstotkov ljudi, ki preživijo zastoj srca, poroča o izkušnji bližnje smrti (Near-death experiences ali NDE), približno desetina med njimi pa opisuje videnje bele svetlobe. Kako pojasniti ta pojav? Med zastojem srca začne v možganih zmanjkovati kisika, pretok krvi pa se zmanjša kar sproži pospešeno sproščanje različnih snovi. To verjetno vodi v značilne pojave, kot sta hiter pregled preteklega življenja ali halucinacije.
Britanska pisateljica, predavateljica in profesorica Susan Blackmore razlaga, da takrat med »kaotičnim nevronskim šumom« pri proženju možganov, ko imajo med srčnim zastojem manj kisika in je aktivnost nevronskih celic zelo naključna, nastane pojav, ki ga pacient zazna kot belo svetlobo na sredini vidnega polja.
V Sloveniji vsako leto umre med 21 in 22 tisoč ljudi – povprečno skoraj 60 oseb na dan. Najpogostejši vzroki ostajajo bolezni srca in ožilja, rak, bolezni dihal in poškodbe.
Ko se človek poslavlja postopoma, bodisi zaradi raka bodisi zaradi odpovedi organov ali visoke starosti, proces umiranja ne poteka kot kaskada hkratnih »zlomov«, temveč se začnejo telesni procesi postopno ugašati.
Anesteziologinja dr. Mateja Lopuh, vodja Centra za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo v Splošni bolnišnici Jesenice, v podkastu poudarja, da telo v zaključni fazi ne doživlja zgolj rušenja, le ravnovesje se spremeni: »Tudi v procesu umiranja teži homeostaza (vzdrževanje stalnega notranjega okolja telesa, op. a.) k načelu manj je več. Ko ledvice ne morejo več izločati snovi, tudi ne more več “obrniti” toliko krvi, da bi producirala urin. Naše telo je narejeno tako, da blokira mehanizem žeje, zato umirajoči preneha piti. Da ne more piti, pri svojcih pogosto povzroči strašno razburjenje, saj vendar brez tekočine ne moreš živeti.«
Lopuh opozarja, da siljenje umirajočega s tekočino ali pretirana uporaba infuzij lahko preobremeni srce, povzroči otekanje udov in nastanek pljučnega edema (tekočine v pljučih), kar stanje poslabša.
Umiranje spremlja kronično vnetno stanje tkiv. O tem sem govorila z dr. Seamusom Coylom, zdravnikom za paliativno oskrbo v britanskem onkološkem centru Clatterbridge. Pravi, da vnetje ni znak bakterijske okužbe, ki bi jo bilo mogoče ali smiselno zdraviti z antibiotiki, temveč odraz razgradnje in odmiranja tkiv. Ko raven beljakovin pade pod kritično mejo, začne telo razgrajevati lastne mišice in kosti.
Njegova raziskovalna skupina je s pomočjo strojnega učenja analizirala urin in identificirala sedem ključnih metabolitov ali produktov presnove, ki napovedujejo, ali so pred bolnikom še zadnji mesec, zadnji tedni ali zadnji dnevi življenja. Produkti razpada mišičnih in kostnih beljakovin ter kreatina se močno povečajo. Na celični ravni se prepisovanje molekul DNK v RNK ter sinteza novih beljakovin postopoma ustavita. Opazili so tudi spremembe še pri 125 metabolitih. Med drugim strmo upade raven kofeina in presnovkov listnate zelenjave. Raven kofeina sicer upade le pri tistih, ki so ga običajno uživali, saj jim pred smrtjo kava običajno ne prija več (oziroma jo prenehajo piti).
Ko se spomnim spremljanja umiranja, pomislim tudi na težko dihanje. Proti koncu življenja se dihanje korenito spremeni. Pojavi se lahko dihanje tipa Cheyne-Stokes, ciklično izmenjevanje globokega in hitrega dihanja s prenehanjem dihanja (apnejo), ki lahko traja do 30 sekund. Za svojce je to pogosto pretresljivo, saj menijo, da je nastopil zadnji izdih, a gre za normalen odziv možganskega debla na nihanje ravni plinov v krvi.
Še bolj vznemiri glasen hropeč zvok, ki spremlja dihanje. Terminalno hropenje zmotno razumemo kot dušenje zaradi vode v pljučih. Dr. Lopuh pojasnjuje, da takrat zlagoma popušča spodnji del pljuč; ob zmanjšani moči dihalnih mišic se iztiska t. i. surfaktant (snov, ki zmanjšuje površinsko napetost v pljučnih mešičkih), kar ob prehodu zraka ustvarja vrel, ritmičen šum. Bolnika ne boli in ga ne duši, je pa znak zadnje faze umirjanja.
Kako biti v oporo?
Ena največjih zmot je prepričanje, da je fizična bolečina ob koncu vedno neznosna. Izkušnje iz paliativne oskrbe kažejo, da se telesna bolečina z ugašanjem živčnega sistema in presnove pogosto samodejno zmanjša, zato bolniki v nekaterih primerih potrebujejo celo manj protibolečinskih tablet kot v zgodnjih fazah bolezni.
Veliko težja in globlja pa je čustvena stiska in z njo povezani strah, občutki krivde, nepredelani odnosi in poslavljanje. Lopuh meni, da je, da je čustvena stiska globlja od fizične bolečine. »Dobro je, da jo človek izrazi preden dejansko izgubi možnost govora. Potrebuješ človeka, ki se upa s teboj o tem pogovarjati. Pogovori bolijo obe strani. In pogosto je pogovor prav to tisto, čemur se želijo ljudje izogniti.«
Biti v oporo pomeni opustiti predstave o tem, kaj bi umirajoči v tistem trenutku »moral« doživljati. Zadnji tedni niso čas za polnovredno hrano. Predvsem tudi ne za siljenje s hrano ali pitjem. Če si človek zaželi košček pršuta, požirek najljubšega čaja ali žličko pistacijevega sladoleda, je to povsem dovolj. Potešiti je treba njegovo dušo in mu omogočiti, da občutiti ugodje, ne šteti kalorije.
V zadnjih dnevih lahko umirajoči osebi predvajamo glasbo, beremo kakšno knjigo in podobno. A previdno – kdor nikdar ni bral literature ali poslušal glasbe, mu tone bo prineslo tolažbe. Lopuh pravi, da je pomembno ohranjati zvočno in čustveno okolje, ki mu je bilo vselej domače, naj bo to poslušanje najljubše radijske postaje, ležati v tišini ali ob sebi slišati glasove domačih.
Sluh kot zadnji čut
Ko bolnik preide v stanje globokega spanja ali nezavesti, svojci pogosto utihnejo v prepričanju, da jih ne sliši več. A nekatere nevroznanstvene raziskave kažejo drugače. V raziskavi Electrophysiological evidence of preserved hearing at the end of life, objavljeni leta 2020, so z elektroencefalografijo (EEG) primerjali možganske odzive na zvočne vzorce pri zdravih posameznikih ter pri neozdravljivo bolnih v zavestnem in neodzivnem stanju. Pokazalo se je, da so možgani neodzivnih pacientov ob zvočnih stimulacijah še vedno zaznavali vzorce kot zdrava kontrolna skupina. To potrjuje klinično domnevno paliativnih ekip zdravniškega osebja: sluh je verjetno zadnji čut, ki ugasne. Z umirajočim se je vredno pogovarjati, ga držati za roko in se od njega posloviti s pomirjujočimi besedami, saj zvočni dražljaji še vedno dosežejo možgansko skorjo.
Zadnji trenutki in prehod
V zadnjih sekundah pred biološko smrtjo nevroznanstvene raziskave, med njimi raziskava raziskovalcev z Univerze v Michiganu iz leta 2023, zaznavajo kratek val sinhroniziranega gama valovanja v predelih možganov, povezanih z zavestjo, vizualnimi predstavami in sanjanjem. Takšni izsledki odpirajo vprašanja o morebitnem doživljanju globokega notranjega miru ob prehodu v smrt.
Ob nastopu smrti srce preneha biti, dihanje se ustavi. Lopuh svetuje navzočim, da se popolnoma umirijo. Možgani potrebujejo še približno deset minut, da dokončno ugasnejo vse biokemične procese. »Smrt ni le telesni proces, ampak tudi energijski in čustveni proces … Prižgite svečo, odprite okno, sedite v tišini. Vzemite si deset minut, da se življenjski krog v miru zaključi.«
Razumevanje procesa umiranja nam ne vzame žalosti, nam pa odvzame nepotreben strah in občutke panike. Ko vemo, da sta zmanjšan vnos hrane in spremenjeno dihanje naraven del telesnega poslavljanja, lahko umirajoči osebi ponudimo lajšanje simptomov in varno zavetje. Smrt ostaja del življenja; z njenim razumevanjem pa ne odkrivamo le, kako telo ugaša, temveč predvsem, kako dragocen je vsak trenutek, ki ga lahko preživimo skupaj.
Podpri Strašno hude
Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .
👇
Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki skočimo do stropa.
Podkasti Strašno huda navodila za življenje nastajajo s podporo ministrstva za kulturo.
Prisluhnete jim lahko tudi v vseh aplikacijah za poslušanje podkastov. Tam lahko podprete tudi njihovo ustvarjanje. Atmosfero letošnji sezoni daje glasba zasedbe Silence.