Mateja Lopuh: Smrt ne sme biti osamljen dogodek, ampak del življenjskega krogotoka

Strokovnjakinja paliativne oskrbe. Smrt opisuje kot trenutek, ko se kot v eksploziji sprosti vsa neuporabljena energija. V trenutkih, ko se približuje, jo velikokrat prešine misel, koliko nakopičene energije se mora sprostiti, ko se življenje konča. Koliko neizpolnjenih sanj, načrtov, idej, vizij in nenazadnje seveda tudi ljubezni lahko ostane na nek način neizkoriščenih, ko človeško življenje odide. Zato je osredotočena na to, da si to energijo svojci in umirajoči lahko izmenjajo.

avtorici

Klara Škrinjar, Maja Čakarić

Mateja Lopuh velja ena najizkušenejših zdravnic na področju paliativne oskrbe pri nas. Vodi Center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo v Splošni bolnišnici Jesenice. A njena pot se je začela v anesteziologiji, kjer so jo pacienti z neozdravljivimi boleznimi hitro naučili, da medicina nima odgovorov na vsa vprašanja. Spoznala je koncept »totalne bolečine« – to je tista točka, kjer protibolečinske tablete, čeprav še tako močne, ne delujejo, kjer se pokaže, da ne boli več telo, temveč duša. Takrat je pozornost od napredne medicine preusmerila k človeku. Namesto v receptorje zdaj gleda tudi v oči posameznika, ki pred njo odlaga svoje zadnje »balastne vreče« življenja in skrbno pazi, da umirajočega »pripeljemo do brega reke, vse naredimo zanj, a čez vodo mora stopiti sam,« pravi. Včasih svojce celo prosi, naj zapustijo sobo in mu pustijo prostor, da lahko v miru odide. Preveč tesno oklepanje tistih, ki ostajajo, lahko deluje kot sidro, ki človeku preprečuje zadnji korak.

V današnjem hitrem življenjskem tempu, ko nenehno krmarimo med številnimi obveznostmi, se zdi, da nam zmanjka časa za globok premislek o našem življenju na sploh. Koliko časa si v resnici vzamemo za takšno refleksijo?

To se sprašujem tudi sama. Celo v redkih trenutkih zatišja se je težko ustaviti in se vprašati, ali sploh zmoremo ponotranjiti vse to, kar nosimo s seboj. Predvsem pa, ali se zares zavedamo svoje minljivosti. Pri svojem delu si zato nenehno prizadevam ljudi opominjati, da je treba notranjo energijo in življenjsko bogastvo, ki ga nosimo v sebi, pravočasno predati naprej. Če vemo, da se stvari ne bodo izšle po naših načrtih, je ključno, da to energijo zapustimo zanamcem. Tako poskrbimo, da se življenjski krog ne prekine.

Opažate, da prav to zadrževanje vsega v sebi otežuje tudi sam proces poslavljanja od življenja?

Pogosto ugotavljam, da je smrt precej težja za tiste, ki do zadnjega trenutka vztrajajo pri svojih bremenih. Če človek ne odvrže tistih »vreč balasta«, ki ga pritiskajo k tlem, težko svobodno in mirno poleti naprej, kamor koli nas pot po smrti že vodi. Ta teža življenja se v zadnjih dneh pogosto zelo jasno odrazi. Premalo ljudi se zaveda, da moramo odvreči vse, kar je odvečnega, če želimo ob koncu začutiti lahkotnost.

Smrt se nam v otroštvu običajno približa tiho in neopazno, morda jo zaslutimo prek ovenele rože v vazi, raztrgane igrače ali novice o poginu sosedovega ljubljenčka. Vsak od nas ima svoj »prvič«. Kdaj ste vi prvič zares zaznali njeno bližino?

Pri svojem delu sem se naučila, kako ključno je imeti lastna čustva in misli pod nadzorom. Ljudje, ki prihajajo k meni, so v stiski in ne morejo nositi še mojih bremen, zato sem skozi leta veliko vlagala v lastno stabilnost. Vendar pa me je raziskovanje tistih majhnih, zgodnjih travm pripeljalo nazaj k mojemu prvemu stiku s smrtjo. Jasno se spomnim trenutka, ko je poginil moj kuža Piki. Bila sem stara komaj štiri ali pet let. Ker je bil bolan, smo ga odpeljali k veterinarju. Takrat sem bila prepričana, da zdravnik vedno pomeni ozdravitev. Ko so se starši vrnili brez njega, sem vprašala, kje je. Mama mi je odgovorila le: »Odšel je.«

Še danes se vidim, kako sem celo popoldne tekala ob robu gozda, čeprav me je bilo gozda neizmerno strah. Iskala sem ga, ker mi nihče ni naravnost povedal, da je umrl. To upanje in čakanje sta trajala leta. Šele pri dvanajstih ali trinajstih letih, ob neki drugi smrti, so mi mimogrede navrgli: »Saj tvoj Piki je takrat tudi umrl.« Do tistega trenutka sem verjela, da je preprosto nekam odšel in da se bo morda vrnil. Ta negotovost je v meni pustila globoko sled.

Na kakšen način? Ste s seboj nosili strah pred izgubo?

Močno se me je dotaknilo, ko sem morala kot otrok na rutinski pregled v bolnišnico. Mama mi je obljubila, da me bo popoldne obiskala. Sedela sem na okenski polici in ure in ure zrla ven, a je ni bilo. Takrat ni bilo mobilnih telefonov, bolnišnice pa so bile zaprti sistemi, skoraj kot bunkerji. Ker je ni bilo, sem to v svoji otroški glavi povezala s Pikijem. Prepričana sem bila, da je tudi ona »odšla« in se ne bo več vrnila. Takrat sem spoznala, kaj pomeni ta energetska praznina, ko ne dobiš odgovora na izgubo. Zato danes ljudi spodbujam, naj ne zamujajo časa in naj bodo v odnosih jasni.

Vendar pa vsi odnosi niso topli in varni. Kako vaša filozofija odprtosti deluje v primerih, ko so družinske vezi skrhane?

To je zelo pomembno vprašanje. Zavedati se moramo, da niso vse družine harmonične. Nekatere so skupaj le zaradi spleta okoliščin, nekateri starši žal niso bili dobri do svojih otrok. V takšnih primerih moj poetični pogled na življenje in smrt ne zdrži; ne moremo pričakovati mirnega poslavljanja tam, kjer so se dogajale grozote.

Sama sem človek, ki želi živeti z resnico, ne glede na to, kako boleča je. Tudi svoje otroke učim, da je treba stvari povedati neposredno, saj le tako lahko težave rešujemo. Vendar pa moraš pri sogovorniku vedno oceniti, koliko resnice je sposoben prenesti. Če se vrnem k Pikiju, še danes me ne boli njegova smrt, saj sem kasneje razumela, da je bil bolan. Boli me dejstvo, da mi nihče ni rekel: »Umrl je.« Če bi takrat poznala resnico, ga ne bi leta neplodno iskala in v sebi nosila praznine.

Ko je to mogoče in ko okoliščine to dopuščajo: kako umirajočemu pomagate odložiti težo bremen, da bi lahko odšel v miru?

Ključni del moje pomoči je pogovor. Pomembno pa je poudariti, da se ti pogovori ne bi smeli dogajati le v trenutkih poslavljanja, temveč predvsem za časa življenja. Ni enega samega, univerzalnega načina, kako pristopiti k tej temi, kar je po eni strani olajšanje, po drugi pa izziv. Način komunikacije je namreč povsem odvisen od tega, kdo stoji pred mano. Vsak posameznik potrebuje svojo pot do razbremenitve.

Posebno poglavje so verjetno otroci. Odrasli se o smrti z njimi pogosto ne znamo ali ne upamo pogovarjati. Kako najmlajšim razložiti koncept minljivosti?

Pri otrocih se soočamo s širokim diapazonom razumevanja, zato so ključni razvojni mejniki. Vedeti moramo, kdaj je otrok sposoben dojeti določene vidike smrti in kaj mu glede na njegovo starost sploh povedati. Najmanjši otroci, denimo do četrtega leta starosti, smrti v resnici ne morejo razumeti, ne glede na to, kako vztrajno bi jim jo poskušali pojasnjevati.

Kako se torej v takih primerih izogniti nerazumevanju ali strahu?

Pri tako majhnih otrocih je najbolje uporabiti čim bolj preproste in neposredne besede. Namesto zapletenih razlag jim preprosto povemo: »Glej, dedka, babice ali mamice tukaj več ne bo.« To je dejstvo, ki ga otrok v tistem trenutku lahko sprejme, čeprav še ne razume globine in dokončnosti tega dogodka. Za tiste, ki ostanejo, pa so vprašanja, ki potem sledijo, kot sol na svežo rano. Odraslemu, ki mu ob vsakem odgovoru poka srce, je težko že petstotič pojasnjevati: »Mamice ni več, umrla je.« Otrok pa bo morda že naslednji trenutek vprašal: »Ali bo potem prišla jutri?« To nenehno spraševanje ni provokacija, temveč otrokov način, kako zapolnjuje praznino v razumevanju sveta. Otroci in mladostniki pač postavljajo vprašanja, ki nas, ker vidimo širšo sliko, globoko zabolijo. Otrok lahko denimo ob vstopu v sobo povsem mirno vpraša: »Aha, oče še ni umrl?« Za otroka to ni nujno nekaj groznega ali nespoštljivega, temveč le ugotavljanje dejanskega stanja. Odrasli pa smrt doživljamo drugače. Za nas pomeni nepopravljivo končnost.

Se pravi, da otroci ne občutijo takšne fizične praznine, kot jo odrasli?

Točno tako. Odrasli ob smrti bližnjega čutimo nekakšno luknjo v telesu; zavedamo se, da te osebe ne bomo mogli nikoli več objeti, je stisniti k sebi ali ji nameniti lepe besede. Ta telesna odsotnost je tisto, kar najbolj boli. Otroci pa te končnosti in praznine na nivoju telesa še ne občutijo na enak način. Za njih smrt še nima te teže dokončnega konca, zato so v svojih vprašanjih lahko tako neusmiljeno neposredni, mi pa včasih težko najdemo moč za prave odgovore.

Moj sin je denimo ob smrti mojega očeta težko dojel, kako lahko tako velik človek na koncu »gre« v tako majhno posodo. Zanj je bilo to fizično nepredstavljivo. Ali pa, ko otroku razlagate, da je običaj, da se telo upepeli, vendar on tega ne razume kot nekaj nebolečega. V njegovi glavi se takoj pojavi povezava z lastno izkušnjo: »Jaz sem se opekel in sem močno jokal. Kako je šele njega bolelo, ko se je opekel po celem telesu?« Takšna vprašanja nas lahko presunejo, vendar so za otroka povsem logična.

Čas je ključni dejavnik, ki omogoči, da stvari sčasoma razumejo tako, kot je prav. Do takrat pa se moramo o tem pogovarjati. Znova in znova. Otrok bo isto vprašanje morda zastavil stokrat. Vsakič mu moramo potrpežljivo in počasi pojasnjevati resnico, dokler z odraščanjem in novimi zunanjimi izkušnjami tega zares ne ponotranji. Naša naloga je, da mu v tem vmesnem času nudimo varen prostor za vsa njegova vprašanja.

Ko otroci rastejo, postopoma izgubljajo filtre, s katerimi jih odrasli poskušamo zaščititi. Starostna skupina med 5. in 12. letom je pri soočanju s smrtjo po vaših izkušnjah najbolj zahtevna. Zakaj je to obdobje tako specifično?

Res je, v mojem izkustvenem delu se je ta skupina izkazala za najbolj kompleksno, saj zanjo ni enotne, vnaprej določene strategije. Otroci v tem obdobju so si zelo različni: nekateri so še močno vpeti v domišljijski svet, ki ni nujno povezan z realnostjo, drugi pa že začenjajo razumeti dejstva. V tej fazi je zelo dragoceno, če otroka na smrt pripravimo postopoma. Svetujem denimo, da se že pred dejanskim slovesom skupaj odpravimo na pokopališče. Tako otroku vnaprej predstavimo prostor in vpeljemo rituale, ki bodo sledili, kar mu lahko kasneje nudi občutek varnosti.

Pri starejših otrocih, od dvanajstega leta naprej, pa je pomembno biti popolnim iskren. Treba jim je povedati natanko tako, kot je: da bo ljubljena oseba umrla. Mladostniki so prek medijev in okolice že seznanjeni s konceptom smrti, zato ne potrebujejo olepšav. In tudi vključeni naj bodo v celoten proces bolezni in poslavljanja. Ne jih pošiljati stran z izgovorom, da »to ni zanje«. Celotna družina mora delovati kot tim, ki bolniku stoji ob strani. To velja tudi za slovo od starih staršev, na katere so najstniki lahko močno navezani, česar ne smemo podcenjevati.

Vendar pa se stiska pri mladostnikih ne odraža vedno z žalostjo. Pogosto smo priča nenadnim izbruhom jeze ali celo agresije. Kako razumeti takšne odzive?

Res je, določeni najstniki na čustveno napetost in negotovost glede prihodnosti odgovorijo z agresijo. Ta nakopičena energija, ki je ne znajo sprostiti, lahko vodi v nasilno vedenje v šoli, pretepe ali konflikte. Ko starši začutijo takšen nemir, je najbolje poiskati pot do pogovora v naravi. Svetujem dolge sprehode ali pohode, kjer se napetost lažje sprosti. Na Gorenjskem, kjer delujem, v takšnih primerih pogosto obvestimo tudi šolo. Pogosto se napačno razume, da naj bi šola otroku v stiski »podarjala« ocene. Namen našega opozorila je, da so učitelji pozorni na otrokovo duševno stanje. Tak otrok se morda ne more skoncentrirati, njegovi odgovori so lahko zmedeni ali preveč jedrnati, včasih pa se lahko odzove s psovkami ali metanjem zvezkov. Pomembno je, da v šoli razumejo, da to ni odsev slabe vzgoje ali lenobe, temveč neposredna reakcija na težko življenjsko situacijo.

Prisluhnite podkastu z Matejo Lopuh

Otroci odrastejo, a v njih pogosto ostanejo nepredelane izkušnje iz otroštva, podobno kot je na vas vplivala zgodba s psičkom Pikijem. Danes kot strokovnjakinja veste, da z belo lažjo ne pridemo daleč, saj nas resnica prej ali slej dohiti. Kako pa poteka komunikacija z odraslimi? Kako nagovoriti tiste, ki o minljivosti le premišljujejo, in kako tiste, ki se zaradi bolezni že neposredno soočajo s smrtjo?

Ključno je zavedanje, da smo si ljudje zelo različni. Nimamo vsi enakega odnosa do življenja ali do izzivov, s katerimi se soočamo. Iskreno rečeno, niso vsi ljudje sposobni živeti s polno resnico, saj je ta lahko izjemno težko breme. Mnogi si zato ustvarijo nekakšen varen notranji svet, zavetje brez večjih pretresov, ki jim sploh omogoča, da zjutraj vstanejo in se soočijo z nepredvidljivo zunanjostjo.

Pri svojem delu moram zato najprej začutiti, kdo so moji »partnerji v oskrbi bolnika«. Ko v pogovoru zaslutim njihovo čustveno naravnanost in prag sprejemanja, temu prilagodim svoje ravnanje. Z nekaterimi se zmenimo hitro in neposredno, pri drugih pa je treba informacije odmerjati zelo počasi in previdno. Vendar pa obstaja točka preloma: ko se dejanski proces umiranja začne, prostora za umikanje ali olepševanje ni več. Takrat se moramo vsi soočiti z dejstvom, ki stoji pred nami.

Kako pomembna je takrat popolna neposrednost v odnosu do svojcev in bolnika?

Takrat je treba biti neizprosno iskren. Svojce je treba soočiti z dejstvom, da smo na koncu poti. Prav zato nam je v paliativni oskrbi pomembno, da smo vključeni pravočasno, in sicer takrat, ko je še čas za nežnost, potrpežljivost in pogovor, preden nas bolezen prehiti. Če se prvi stik z bolnikom zgodi šele v samem procesu umiranja, je težko ustvariti karkoli lepega. V tistem zadnjem stadiju mora biti vsa naša pozornost usmerjena izključno na tistega, ki odhaja. Mi, ki ostajamo, bomo imeli še vrsto priložnosti, on pa ne več. To je ta neizprosna končnost; karkoli bi človek še želel popraviti ali spremeniti, mu je čas neusmiljeno ušel. Zato moramo sočasno z lajšanjem telesnih bolečin pomagati zaceliti tudi notranje rane in odvreči balast, ki ga človek nosi s seboj.

V paliativni oskrbi uporabljate prispodobo o reki. Kaj ta podoba pove o zadnjem koraku, ki ga mora storiti vsak posameznik?

Naša vloga je, da človeka pripeljemo do brega reke. Do tiste točke lahko zanj naredimo vse. Vendar pa mora čez vodo vsak stopiti sam. Če je človek pospremljen z ljubeznijo in globokim razumevanjem, ta voda morda ni tako mrzla. A ne glede na vse, zadnji korak ostaja intimen in samoten. Pri tem mu ne moremo pomagati. V določenem trenutku ga moramo preprosto izpustiti.

Svojci so pogosto presenečeni, ko jih prosim, naj stopijo iz sobe in dajo umirajočemu prostor. Človek včasih ne more oditi, ker ga bližnji s svojo prisotnostjo in držanjem za roke nevede zadržujejo. Pred smrtjo se pogosto pojavi obdobje hudega strahu, ko človek hlepi po bližini, a hkrati okleva pred neznanim. To je podobno tistemu trenutku, ko veš, da je morje mrzlo, in stopaš vanj ter spet ven, ker ne veš, ali bi se upal potopiti. To je obdobje negotovosti pred prehodom. In takrat ga morajo tisti, ki ga imajo radi, znati spustiti.

Kako pa razumete stisko svojcev, ki v tistih zadnjih trenutkih od zdravstvenega osebja včasih obupano zahtevajo, naj »nekaj storijo«?

V takšnih trenutkih se pogosto srečujemo z vprašanji: »Zakaj nič ne naredite? Ali ga boste kar pustili umreti?« Takrat vem, da iz njih ne govori skrb za bolnika, temveč njihov lasten strah pred tem, kaj bo z njimi, ko te osebe več ne bo. To je odsev dejstva, da morda niso zgradili notranje stabilnosti, ki bi jim omogočala živeti naprej po prekinitvi te vezi. To odpira vprašanje, čemu je ta čas poslavljanja sploh namenjen. Namreč, nii namenjen le odhajanju, temveč tudi tistim, ki ostajajo, da najdejo svoj mir.

Odrasli smo v teh situacijah pogosto podobni otrokom. Nismo opremljeni z vsemi navodili in izkušnjami, kako ravnati. Res je, da je obdobje, ko je treba bližnjega hraniti in previjati, izjemno naporno, a ta čas ima globok namen. Namenjen je temu, da tisti, ki ostajajo, v sebi začutijo moč človeka, ki odhaja. Gre za proces, v katerem se energija in življenjska modrost dejansko pretočita na zanamce, da ti po izgubi ne ostanejo prazni. Žal le malo ljudi zna ta čas izkoristiti na tak način.

Zato je za večino ljudi to obdobje le nepotrebno breme, ki od njih zahteva velikanski vložek časa in energije. Ker v tem ne vidijo nobenega smisla, se krepijo tudi težnje po predčasnem končanju življenja. Tisti, ki pa so sposobni videti širše, ta čas razumejo kot nagrado. Zanje je to obdobje najglobljega sožitja in dragocene izmenjave. To je trenutek, ko se življenje simbolno preda tistim, ki ostajajo.

Preden ste se povsem posvetili paliativni oskrbi, ste delovali kot anesteziologinja. Kako vas je ta izkušnja pripeljala do poti, po kateri hodite danes?

Na pot paliativne oskrbe me je zanesla čista potreba, ki sem jo zaznala pri svojih bolnikih. Kot anesteziologinja sem se seveda veliko ukvarjala z zdravljenjem bolečine, od akutne bolečine po operacijah do kroničnih stanj, ki trajajo več mesecev. V mojo ambulanto pa je začelo prihajati vse več neozdravljivo bolnih ljudi. Predpisovala sem jim različne kombinacije zdravil, a pričakovanega učinka ni bilo. Kot analitičen človek sem želela razumeti, zakaj mehanizem ne deluje, zakaj se zdravilo ne veže na receptorje, kot bi se moralo. Takrat sem dojela, da stopam na področje, ki ni dostopno zgolj z medicinskimi pripravki. Spoznala sem, da bolečina teh bolnikov prinaša širšo dimenzijo, koncept »totalne« oziroma kompleksne bolečine.

Prepričana sem, da je medicina tukaj pred velikim izzivom. Še nikoli nismo imeli na voljo toliko vrst zdravil in toliko možnosti, vendar se delež uspešnega lajšanja bolečine ne povečuje sorazmerno s tehnološkim napredkom. To nam pove, da rešitev ni v nenehnem razvoju novih naprav in inovativnih posegov, temveč v vrnitvi k človeku. Na vseh nivojih se pojavlja »rdeča zastava«, ki nas opozarja, da se moramo ustaviti in zares pogledati, kdo je človek, ki sedi pred nami. Vsak bolnik je svoje vesolje in prav to me je pri paliativi najbolj pritegnilo – možnost, da človeka obravnavam v njegovi celovitosti, onkraj medicinskih tabel in receptov.

Večina ljudi se pogovoru o smrti izogiba, dokler vanj niso prisiljeni, vi pa se s tem vprašanjem srečujete vsak dan, praktično vsako uro dneva. Kako težko je opravljati takšen poklic in v kakšnem stanju se po vseh teh težkih zgodbah vračate domov?

Ponavadi se domov vračam v dobrem stanju. Svojih bolnikov in njihovih zgodb ne »nosim« domov. Čeprav sem bolnikom na voljo 24 ur na dan in moj telefon lahko zazvoni kadar koli, sem si postavila jasne meje. Velikokrat me sprašujejo, kje si polnim baterije in kako po petnajstih letih dela na tem področju sploh še ohranjam voljo. Odgovor se skriva v energetskem krogotoku: to, kar daješ, moraš nekje dobiti nazaj. Ko vidim, da lahko bolnik zaradi mojih ukrepov živi bolje, je to zame največja nagrada in vir energije. Ko me pokliče nekdo, ki teden dni ni spal, nato pa mi po pogovoru ali prilagojeni terapiji sporoči, da mu je končno uspelo zaspati, je to neprecenljivo. Takšnih uspehov ne moreš meriti z ničemer drugim.

Vendar verjetno vedno ni tako. Kaj se zgodi, ko se srečate s svojci, ki niso pripravljeni na slovo in svoje frustracije prenašajo na vas in vašo ekipo?

To so trenutki, ko se domov ne vrneš v najboljšem stanju. Včasih se srečamo s serijo svojcev, ki le jemljejo in nič ne dajejo. Ponavadi gre za ljudi, ki z umirajočim nimajo razčiščenih odnosov ali imajo z njim neporavnane račune, nato pa svoje frustracije izživljajo nad ekipo. Takrat je ključno, da to dinamiko pravočasno prepoznamo, da ne postanemo žrtve njihove energetske praznine. V takšnih primerih v ekipi začnemo rotirati, da si porazdelimo pritisk in nihče od nas ne izgori.

To pomeni, da paliativna oskrba ni le delo z bolnikom, ampak v veliki meri tudi rešujete zapletene družinske situacije?

Naše delo še zdaleč ni le lepo. Po mojih izkušnjah je le približno 25 odstotkov bolnikov in svojcev takšnih, ki so zares hvaležni in v procesu poslavljanja vidijo priložnost za opolnomočenje. Preostalih 75 odstotkov se sooča s hudimi težavami bodisi sami s sabo, z umirajočim ali pa z okoliščinami. To nas najbolj izčrpava. Zato je nujno, da si breme v ekipi pravočasno porazdelimo, da lahko ohranimo motivacijo in ostajamo trdna opora tistim, ki nas najbolj potrebujejo.

Poleg neposrednega dela z bolniki ste zadnja leta veliko energije vložili tudi v izobraževanje in spodbujanje kolegov. Želeli ste jih navdušiti za paliativno oskrbo, vendar ste pri tem naleteli na precejšen odpor. Kako je to vplivalo na vas?

V svoji silni želji, da bi medicinski svet opolnomočila za to delo, sem šele pred kratkim spoznala, da sem v zadnjih petih letih nekoliko izgubila stik z bolniki. Svojo energijo sem preusmerila v izobraževanje in predavanja, vendar v zdravniških krogih nisem dobila pričakovanega odziva. Mnogi kolegi so bili prepričani, da takšen način dela nima smisla. Spraševali so se, zakaj bi bil nekdo bolnikom na voljo 24 ur na dan, češ da za nujne primere obstajajo dežurne službe. V tem procesu sem izgubila ogromno energije, saj ni bilo povratnega učinka, ki sem ga bila vajena pri delu z bolniki.

Svoj pristop sem si vedno predstavljala kot varno zavetje, kjer nekdo budno in z vso skrbnostjo pazi na svoje bolnike. Zdelo se mi je nepredstavljivo, da bi kdor koli posegel v načrte in pogovore, ki smo jih skrbno razvijali z bolnikom. Vendar opažam, da se vrednote ljudi, ki danes vstopajo v zdravniške in sestrski poklic, spreminjajo. Tudi mi, ki smo bili vzgojeni v drugačnem duhu, se bomo morali nekoliko prilagoditi, če ne želimo izgoreti.

Če bi vztrajala pri popolnoma enakem načinu dela kot pred desetimi leti, me danes verjetno ne bi bilo več tukaj. Življenje te prisili, da se spreminjaš, prilagajaš in določene stvari tudi opuščaš. A poskusi ostati zvest tisti osnovni ideji, ki ti je bila navdih od samega začetka. Zame so ta navdih in smisel bolniki. Čeprav se svet okoli nas spreminja, ostajajo potrebe človeka na koncu poti enake. In prav to me drži pokonci. Sploh v času, ko se zdi, da se vse prehitro spreminja, je zvestoba svojemu poslanstvu tisto, kar mi daje moč za naprej.

Nekoč je bila smrt bolj skupnostni dogodek. Pokojni so ležali na parah, od njih so se poslavljali na domu, skupnost je žalovala skupaj. Danes se zdi, da smo smrt osamili in jo spremenili v strogo intimen, skoraj skrit proces. Bi nam bilo lažje, če bi o smrti govorili tako sproščeno in pogosto, kot se denimo pogovarjamo o vremenu?

To je fenomen, ki ga kakovostna paliativna podpora lahko močno preobrazi, in na to smo na Gorenjskem izjemno ponosni. Naša enota deluje že od leta 2011 in v tem času smo vložili ogromno truda v pogovore z ljudmi v lokalnem okolju. Prve sadove smo začeli žeti po nekaj letih, ko smo ob obisku v neki hiši slišali: »Seveda bo naš oče ostal doma, saj je bil sosedov tudi.« Ljudje so se začeli povezovati in si izmenjevati izkušnje. Soseda je vprašala sosedo, kako je poskrbela za umirajočega, mi pa smo pripravili številne tečaje, da bi jih opolnomočili za to nalogo. Smrt se tako ponekod ponovno vrača v skupnost kot nekaj naravnega.

Še danes se živo spomnim gospe iz Bohinja, s katero sva sedeli in razpravljali o tem, kaj bo oblekla za svoj pogreb. Želela je imeti krilo, vendar naju je skrbelo, kako ji bodo svojci po smrti oblekli najlonke. V Bohinju je mraz, najlonke pa so nepraktične, rade se strgajo in proces bi bil za vse vpletene precej mučen. Na koncu sva se zedinili, da bodo debele volnene nogavice povsem primerna in dostojna izbira. Ko se trudiš takšne stvari normalizirati, ljudje uvidijo, da smrt doma ni nekaj grozljivega. To so tisti »mali skupnostni čudeži«, ki vračajo dostojanstvo tako umirajočemu kot tistim, ki ostajajo.

Ko smrt postane del pogovora v skupnosti, voda v reki, ki jo je treba naposled prehoditi, ni več tako mrzla. Spretnost pogovora o smrti nam omogoča, da drug drugemu pomagamo do brega, kjer pa se mora vsak posameznik v miru in z lastno močjo odpraviti naprej.

Podkasti "Strašno huda navodila za življenje" nastajajo s podporo ministrstva za kulturo.

Prisluhnete jim lahko tudi v vseh aplikacijah za poslušanje podkastov. Tam lahko podprete tudi njihovo ustvarjanje. Atmosfero letošnji sezoni daje glasba zasedbe Silence.

Podpri Strašno hude

Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .

👇

podpri

Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki skočimo do stropa. Obljubimo.

Maja ČakarićAugust 24, 2026smrt, Mateja Lopuh, paliativna medicina