Prisoten je bil velik strah pred učenimi in izobraženimi ženskami

 

Prisluhnite seriji Znanost brez kravate:

Dr. Katja Mihurko je sogovornica 2. in 6. epizode podkasta Znanost brez kravate.

Na tematski poti posvečeni romunski pisateljici in kraljici Carmen Sylva nad Opatijo, foto Mladen Franko.

 
 
 

avtorici:

Zarja Muršič

Maja Čakarić

uredila:

Klara Škrinjar

 

Pisateljice in pesnice so v literaturo vnesle intimni svet in odpirale teme, o katerih se prej ni govorilo, ali pa so jih moški ustvarjalci obravnavali drugače, tudi površno. Marica Nadlišek Bartol je denimo opisovala vsakodnevno življenje žensk, Pavlina Pajk je pisala o ženskah, plemenitih po duši, a vztrajnih in pogumnih, Zofka Kveder pa je razširila prostor spolnosti, jezik ljubezni, strasti, pa tudi bolečih vprašanj neplodnosti, izgube otroka in spontanih splavov. »Zelo pomemben je tudi njen odnos do materinstva, ki je pri njej povsem drugačen kot pri generaciji njene matere. Vse te teme so ženske izrekale na način, ki ga moški niso. Moški za ženski užitek niso imeli posluha, Zofka Kveder pa ga je ubesedila,« pravi prof. dr. Katja Mihurko, predavateljica na Fakulteti za humanistiko in vodja Raziskovalnega centra za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici, ki se raziskovalno ukvarja z reprezentacijami ženskosti in moškosti na področju književnosti in literarne vede, s poudarkom na slovenski književnosti. Tudi histerijo, takrat »priljubljen« medicinski pojem, je Zofka Kveder razumela drugače – kot nekakšen performans, način, s katerim ženska zahteva pozornost. 

Slovenska vlada je leto 2026 razglasila tudi za leto pisateljice Zofke Kveder, s čimer obeležujemo 100. obletnico njene smrti. Dr. Katja Mihurko je z dramatičarko in pisateljico Simono Semenič pozvala Mesto žensk k vložitvi pobude za leto Zofke Kveder in sedaj v okviru teh dejavnosti vodi programski odbor. Tako tudi s tem pogovorom odpiramo prostor za vnovičen premislek o njenem vplivu in dediščini ter se obenem vrnemo k celotni generaciji žensk, ki so s svojim, marsikdaj tudi drznim pisanjem premikale meje možnega.


Zgodovina literarne vede razkriva dolgo verigo žensk, ki so s svojim delom postopoma širile prostor razumevaja in raziskovanja avtoric, od literarne zgodovinarke, profesorice in izredne članice SAZU Marje Boršnik dalje. Kje v tej razvejani dediščini prepoznate svoj glas in svoje mesto?Marja Boršnik mi pomeni izjemno veliko. Vidim jo kot začetnico raziskav o avtoricah pri nas. Napisala je pomembne študije o Marici Nadlišek Bartol, Vidi Jeraj in Zofki Kveder. Še pred drugo svetovno vojno je uredila sedem knjig njenega izbranega dela, ki je izšlo pri ženski založbi Belo-modra knjižnica. Njena naslednica v urejanju del Zofke Kveder je bila Erna Muser, ki je uredila izbor za zbirko Kondor in poskrbela za ponatis romana Njeno življenje. Želela je napisati tudi monografijo o njej, a ji to žal ni uspelo. Prizadevala si je tudi, da bi Zofko Kveder vključili v zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, a je bil tedanji urednik prepričan, da ni dovolj kvalitetna pisateljica.  Sama sem v tej verigi le en člen. Vesela sem, da sem se delu Zofke Kveder lahko posvetila v doktorski disertaciji in da sem uredila pet knjig njenega zbranega dela v prej omenjeni zbirki. Seveda so se z Zofko Kveder že pred mano ukvarjale raziskovalke. Izpostavila bi dr. Silvijo Borovnik, pa tudi druge kolegice pišejo članke o njej. Zelo dragoceni so prispevki dr. Alenke Jensterle Doležal, ki raziskuje tudi njeno češko ustvarjalnost.

Vedno se sprašujemo, na čigavih ramenih stojimo. Ko pogledamo nazaj, vidimo, da je prevladujoči literarnovedni diskurz ženske potiskal na rob, jih  spregledoval, a hkrati ugotovimo, da so ženske pomembno prispevale k slovenski književnosti, zato njihovega deleža ne smemo spregledati.

Kje pa bi vi pravzaprav postavili temeljni kamen? 

Že pri Pavlini Pajk, ki je že leta 1884 objavila spis Nekoliko besedic o ženskem vprašanju in se uveljavila kot osrednja pripovednica svoje dobe. Prav tako pomembna je njena sodobnica Luiza Pesjak. Premislek o ženski vlogi v družbi je nadaljevala Marica Nadlišek Bartol, ki je kot urednica prve ženske revije Slovenka postala mentorica generaciji avtoric, rojenih v sedemdesetih letih 19. stoletja, med njimi je seveda tudi Zofka Kveder, ki svoje prvo delo objavi prav v Slovenki. Tam se začne tudi feministična misel.

Pri Zofki Kveder je zanimivo, da je študirala. Vpisala se je na univerzo v Bernu, sicer le za nekaj mesecev, a je poslušala vse mogoče, tudi ekonomijo in vremenoslovje. Študija ni mogla dokončati, ker ni imela gmotnih sredstev, a ne smemo pozabiti, da so v tem času študij zaključile druge Slovenke, na primer  prva zdravnica Eleonora Jenko Groyer. Četudi je Zofka Kveder študirala le nekaj mesecev, pa je svojo študentsko izkušnje ubesedila v kratkem romanu Študentke, v katerem je prikazala svetovljansko vzdušje na bernski univerzi. O tem je pisala tudi v publicističnem besedilu, ki ga je objavila v nemščini v švicarski reviji Haus-Zeitung.

Zofka Kveder, foto: Narodna in univerzitetna knjižnica, dLIB

Lahko orišete delovanje ženskega gibanja v tistem času?

Družba je gojila strah pred učenimi, izobraženimi ženskami. Zofka Kveder je zato v svojih člankih nenehno poudarjala, da ženske ne ogrožajo moških, ker so jim to očitali na vsakem koraku. Ko sem jo brala, se mi sprva ni zdela ravno militantna feministka, a če pomislimo, s čim so se ženske takrat soočale, je bilo to, da so si sploh upale pisati o emancipaciji, izjemno pogumno. 

Slovenski feminizem tistega časa je treba razumeti tudi skozi to, kaj so brale. Brale so revije, ki so predstavljale meščanski feminizem. Delavski feminizem se je pri nas oblikoval kasneje, čeprav je bila Zofka Kveder naklonjena tudi ženskim delavskim društvom. Vendar ji je bila meščanska feministična misel bližje. Brala je nemške knjige in revije, ki so takrat obstajale. Tudi sama je objavljala v avstrijski reviji Dokumente der Frauen. Zagovarjala je stališče, da bo emancipirana ženska še vedno mati in da ostaja ženska, ne »tretji spol«, kot so jim takrat očitali.

Da ženska lahko literarno ustvarja, potrebuje dvoje: svojo sobo, ki jo lahko zaklene, in dovolj denarja, da se preživlja, je v eseju Lastna soba napisala Virginia Woolf. Kakšna pa je bila družbeno-ekonomska podstat naših avtoric? Kako so si izborile pogoje za ustvarjanje?

To je tesno povezano z izobrazbo. Prva feministična zahteva, že od 17. stoletja naprej, je bila pravica do izobraževanja. Brez izobrazbe načeloma – razen če nimaš rente, o kateri piše Virginia Woolf – ne moreš ustvariti lastnega dohodka, ki omogoči kaj več kot le osnovno preživetje. Če nimaš lastnega dohodka, se ne moreš odločati o življenju in ustvarjanju. 

Naše prve pisateljice so večinoma izhajale iz meščanskega okolja. Prva slovenska pesnica, pisateljica in skladateljica Josipina Turnograjska je bila rojena v meščanski družini. Žal je umrla mlada in ni mogla veliko ustvariti. Pesnica, pisateljica in prevajalka Luiza Pesjak je bila premožna meščanka, Marica Nadlišek Bartol pa je že pripadala generaciji, ki si je pridobila intelektualni poklic; bila je namreč učiteljica. 

Učiteljstvo je bil prvi poklic, ki je odprl vrata izobraženim ženskam, a je imel svojo ceno – zahteval je učiteljski celibat. Ko so se poročile, so praviloma morale pustiti službo. Nadlišek Bartol je primer mlade, emancipirane učiteljice, urednice in pisateljice, ki je v trenutku, ko se je poročila, nehala urejati Slovenko in nehala pisati. Zaradi tega je zelo trpela. Njen sin Vladimir Bartol je kasneje pisal o tem, kako je doma kuhala in jokala.

Zofka Kveder pa je bila prva, ki je živela izključno od svojega pisanja. S pisanjem je omogočila preživetje ne le sebi, temveč tudi svojim hčerkam. Ko je leta 1904 postala urednica praške revije Domači prijatelj, glasila tovarnarja za prodajo izdelkov, si je s tem zagotovila reden dohodek in si uredila lastno stanovanje, kamor sta se preselili s hčerko. To je bila njena »lastna soba« in njeno lastno stanovanje. Iz njenih pisem je razvidno, da je bilo to njeno najbolj srečno obdobje, ker je imela denar in svoj prostor.

Kako osvobajajoč občutek pa je bil zanje, da so zaradi svojega dela in ustvarjanja stopile v javni prostor? 

Izjemno. Nenehno so se soočale s kritikami, da prestopajo meje, zato jim je bilo zelo pomembno, da so se medsebojno povezovale in si bile v oporo. Marica Nadlišek Bartol in Zofka Kveder sta bili središče omrežij okoli revije Slovenka. Naenkrat so te mlade intelektualke in ustvarjalke čutile, da kljub svojim problemom niso osamljene. Pisale so si pisma, razpravljale o težavah, si zaupale ljubezenske zaplete … Ta pisma so res dragocena. Iz njih lahko razberemo, če nas to seveda zanima, od kod so črpale ideje za svoja dela. Iz pisem Marice Nadlišek lahko razberemo, da je kot spodbuda za lik svetovljanske Olge, ki se zaljublja le v ženske, njena tržaška prijateljica Milka Mankoč. Življenjske zgodbe njenih sester, ki so umrle na porodu, pa so najverjetneje navdihnile Zofko Kveder pri pisanju črtice o strahu nosečnice pred smrtjo na porodu, ker je tako izgubila svoji sestri.

Kako pa so se kljub podpori, ki so jo imele druga v drugi, spopadale z uredniško kritiko in cenzuro?

Uradne cenzure knjig takrat ni bilo, bila pa je cenzura urednikov in samocenzura. Zofka Kveder je v tem pogledu bila kar nekaj bitk. Ohranjeno je pismo, iz katerega je razvidno, da je urednik časopisa Ljubljanski zvon želel spremeniti njen tekst Eva, a mu posega ni dovolila. V tem besedilu  se noseča ženska odloči za samomor, in sicer tako, da se s handžarjem zabode v trebuh. Na koncu je urednik popustil. 

Kritiki njenemu delu velikokrat niso bili naklonjeni, ker je prikazala drugačne podobe ženskosti. Za pisatelje so bile zanimive mlade in lepe ženske, Govekar je rad pisal o “pikantnih” damah. Vmesnega prostora skorajda ni bilo. Ivan Cankar je pisal tudi o izkoriščanih dekletih in ženskah,  a izobraženke ga niso zanimale.

Zofka Kveder pa je ustvarila  raznolike reprezentacije ženskosti, izobraženke so v njenih delih  pogosto protagonistke, pokazala je, da ženska, ki je izobražena, ne vnaša nič nevarnega ali nenavadnega v prostor, v katerem deluje. Odpirala je polje spolnosti, odnosov med partnerjema, tudi izvenzakonskih razmerij. V zasebnem življenju je imela precej težav, njen prvi mož jo je večkrat prevaral, doživljala je stiske, ločitev, večkrat je poskusila narediti samomor. V ljubezni razočarane ženske so pogosto njeni literarni liki.

Emancipacija pa je hitro postala tudi priročno orodje propagande. Spomnimo se znamenitega primera cigaret kot »bakel svobode«. Kako se je povezava med oglaševanjem in ženskim gibanjem pravzaprav vzpostavila? 

Res je, Edward Bernays je žensko emancipacijo uporabil za prodajo cigaret, češ da bodo ženske res svobodne šele, ko bodo začele kaditi. Tukaj vidimo, kako delujejo potrošnike strategije. A po drugi strani je Zofka Kveder urejala revijo Domači prijatelj, ki so jo dobivali kot darilo kupci prehrambenih proizvodov praškega tovarnarja Vydre. In prav ta stalni dohodek je Zofki Kveder omogočil lažje življenje. Urejala je literarno revijo, ki so ji bili priloženi oglasi za prodajo izdelkov, a si je znotraj tega izborila prostor za pisanje literature in lastno preživetje.

Oglas za cigarete. Foto: wikimedia commons

Ali so pisatelji tistega časa - ko so pristopali k ženskim likom - ustvarjali tudi z občutkom odgovornosti?  

Redko kateri. Njihove podobe so bile še vedno zelo stereotipne. Danes se v literaturi pojavlja veliko del, ki se ukvarjajo z neplodnostjo, izgubo otroka, splavi – temami, ki so bile dolgo potisnjene ob stran, a vendar so se že konec 19. stoletja pojavile v delih avtoric in o vsem tem je pisala tudi Zofka Kveder.

Moški avtorji takrat, razen morda z redkimi izjemami, niso imeli posluha za te nianse. Simona Semenič me je opozorila še na eno, danes aktualno temo v povezavi z njo, in sicer, da piše tudi o evtanaziji.  O tem je pisala v romanu Hanka, ko sestra nemočno opazuje bratovo nečloveško trpljenje, potem ko je bil ranjen na fronti.

Ko danes v svetu in pri nas srečujemo ženske na najvišjih položajih, se zdi, da se uresničujejo premiki, za katere so se borile ženske, ki jih znanstveno raziskujete. Kako vidite to vez med zgodovinskimi prizadevanji in današnjimi dosežki? 

Pomislimo denimo na Angelo Merkel. Čeprav se v marsičem zdi konzervativna političarka, je bil trenutek, ko je postala Bundeskanzlerin – ko smo prvič izgovorili to besedo v ženski obliki – prelomen. Tak dogodek ženskam sporoča, da je takšna pot, po kateri so prej hodili le moški, mogoča. 

Tudi Zofka Kveder je s svojim delom nenehno ponavljala isto sporočilo: kot ženska lahko živim od svojega pisanja. Odpirala je prostore, ki jih moški niso. Dokler enakopravnost ne postane samoumevna in dokler določene teme v družbi še vedno potrebujejo zagovor, je treba na to opozarjati.

Raziskovanje žensk v literaturi spominja na arheološko delo, na počasno odkrivanje glasov, ki so ležali pod plastmi pozabe. Kako zahtevno je danes stopati po tej poti?

Ja, včasih se počutim skoraj kot arheologinja. Na srečo je Marja Boršnik s svojimi kolegicami zbrala podatke, ki jih danes ne bi mogli. Ona je denimo še lahko intervjuvala ljudi, ki so Zofko Kveder poznali, in tako zbrala veliko dragocenega gradiva. A kljub temu je še vedno veliko neodkritega. Na srečo z digitalizacijo različnih gradiv lahko odkrijemo danes marsikaj, česar prej ni bilo mogoče oziroma bi bilo zelo zelo dolgotrajno iskanje.

Sama sem imela možnost drugačnega pogleda ravno zato, ker se je, ko sem izbirala doktorski študij na Filozofski fakulteti, odprl študijski program, ki so ga zasnovale dr. Neva Šlibar, dr. Eva Bahovec in dr. Milica Antić Gaber. Veliko zanimivih predavanj je bilo tudi v okviru študija, ki ga je zasnovala dr. Svetlana Slapšak. To je bila pomembna platforma, kjer sem odkrivala povsem nove metodologije. Brez feministične teorije in kulturne zgodovine bi težko razumela širino  besedil Zofke Kveder.

Če se je še v nedavni preteklosti marsikaj izgubljajo zaradi pomanjkanja orodij in občutljivosti za ženske glasove, potem pa so se v 90. letih odprla vrata tudi zaradi ženskih študij, kako se je s tem danes? So raziskovalne metode in pristopi zadnje čase dostopnejši, bolj odprti? 

Danes imamo na voljo metodologije ženskih študij in feministične teorije, kar nam omogoča nova branja. Jaz sem med študijem primerjalne književnosti morala brati veliko literature avtorjev, ker je bil to kanon. Do slovenskih avtoric sem morala priti sama, do ključev za nova branja pa preko lastnega študija in predavanj oz. seminarjev, ki so jih vzpostavile moje profesorice. To, da imamo danes dostop do te tradicije in da lahko na te tekste pogledamo skozi prizmo spola, je ključno. Brez omrežja raziskovalk in brez teoretske podlage bi marsikaj ostalo spregledano. Zato je pomembno, da to raziskujemo naprej, morda tudi v okviru drugačnih projektov, kot je projekt občanske znanosti kolesarska pot Biciklistinja, ki jo načrtujemo v letu Zofke Kveder.

 

Ustvarjanje podkastov in drugih vsebin je na Javnem razpisu za (so)financiranje aktivnosti popularizacije znanosti v letu 2025 denarno podprl ARIS.

 
 
 
 
Maja ČakarićStrašno hudi, Znanost brez kravate, znanost intervju, Katja Mihurko, Zofka Kveder