Družbo so zgodovinsko oblikovali belski moški po svoji podobi in zase
Prisluhnite seriji Znanost brez kravate:
E6 Brez filtra
Dr. Jana Javornik je sogovornica 1., 2., 4. in 5. epizode podkasta Znanost brez kravate.
Jana Javornik, foto: osebni arhiv
avtorica:
Zarja Muršič
uredila:
Klara Škrinjar
Ko beseda nanese na položaj žensk v znanosti, je prva asociacija družboslovke Jane Javornik paradoks. Zdi se ji absurdno, da se v 21. stoletju o ženskah še vedno pogovarjamo kot o ločeni podskupini znotraj znanstvene sfere. Čeprav predstavljajo več kot polovico človeške populacije, so v diskurzu pogosto obravnavane kot ločena demografska kategorija, ki terja posebne strategije za podporo in razvoj, opozarja.
Jana Javornik je britansko-švedsko-slovenska znanstvenica, profesorica in raziskovalka države blaginje, javnih politik, dela in delovnih razmerij, neenakosti ter etike umetne inteligence. Je tudi gostujoča raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. V pogovoru je izpostavila globoko zakoreninjeno zgodovinsko perspektivo, ki sega vsaj do časov angleške biofizičarke Rosalind Franklin in njenega ključnega, a pogosto spregledanega prispevka k odkritju strukture DNK. »Zgodovina na žensko v znanosti še vedno prevečkrat gleda kot na privesek, kot zgolj na asistentko – pomočnico moškemu znanstveniku. V tej narativi je On »nadčlovek«, ki je vzpostavil prostor, v katerem se lahko sploh odvija tako resna dejavnost, kakršna je znanost,« pove Jana Javornik.
Ste vi morda imeli vzornice, ko ste šli na svojo raziskovalno pot?
Kratek odgovor na to vprašanje je: ne. Izhajam iz družine brez tradicije znanstvenega udejstvovanja. Tudi moja pot v znanost ni bila organska niti neposredna. Ves čas nekako vijugam med različnimi sferami, moj vstop v znanost oziroma akademski prostor je bil v veliki meri naključen, sledil je povabilu. Zato nimam klasičnih vzornic v smislu konkretnih znanstvenic, temveč sem si postopoma oblikovala določene modele – tako o tem, kako se znanost dela, kot tudi o tem, kako se je ne dela. Ko v tem okolju preživiš nekaj desetletij, si izoblikuješ podobo znanstvenice oziroma akademičarke, kakršna želiš postati. Hkrati začneš razločevati, v kakšni akademiji želiš sodelovati in iz katere se želiš umakniti. Kot aktivna agentka v tem prostoru zato poskušam sooblikovati okolje, ki je čim bližje mojemu idealtipskemu modelu.
Predstavljam si, da bi bil ta prostor za vas osnovan na enakosti, pravičnosti v znanosti. Mogoče lahko – vem, da ste večkrat v svojih prispevkih že to razdelali in da ste občutljivi na razliko med enakostjo in enakopravnostjo – vseeno to nekoliko razložite?
Zelo dobro vprašanje. Pogosto se zataknemo v konceptualni zmedi, ki je odsev konkretnega prostora in časa, evolucije teorije in konceptov. Enakopravnost namreč ni isto kot družbena enakost, je pa njen prvi in nujni pogoj. Če govorimo o ženskah v znanosti oziroma širše o družbeni enakosti spolov kot temelju trajnostnega in vključujočega razvoja, velja poudariti naslednje: enakopravnost je načelo, po katerem imajo vsi v določeni družbeni skupnosti – v tem primeru ne glede na spol – formalno-pravno oziroma zakonsko zagotovljeno enakost. Gre torej za pravno enakost, ki pa sama po sebi še ne pomeni polne družbene enakosti.
V angleščini se pogosto uporablja izraz equality, a mu manjka družbena razsežnost. Šele zagotavljanje človekovih pravic v praksi, skozi večplastne pristope in ukrepe javnih politik, omogoča vzpostavljanje tega, čemur pravimo družbena enakost. Seveda ob odgovornem priznavanju in urejanju funkcionalnih razlik – bodisi med biološkimi spoli bodisi med več spolnimi identitetami. Če povzamem: izraz enakost spolov združuje enake pravice, enake možnosti in priložnosti, enako obravnavo, enako dostojanstvo ter enake odgovornosti, ne glede na spol. To načelo pa dopolnjuje še pravičnost – v angleščini equity –, ki pomeni prilagajanje ukrepov, virov in priložnosti osebnim okoliščinam, potrebam in talentom posameznikov in posameznic. Prav to je ključno za resnično vključenost in aktivno udeleženost vseh. Pri aktivni udeleženosti gremo še korak dlje od vključenosti: gre za aktivno podporo razvoju občutka pripadnosti določeni skupnosti. Družbeni sistemi – v tem primeru znanost – so praviloma zasnovani tako, da nagrajujejo določene skupine. Pogosto izhajajo iz globoko zakoreninjenih diskriminatornih in izključevalnih praks. Načelo pravičnosti, skupaj s konceptoma socialne pravičnosti in vključevanja (ang. social justice and inclusion), zato prispeva k zmanjševanju družbeno reproduciranih razlik med spoli, zlasti tistih, ki se jim je mogoče izogniti in jih popraviti ali odpraviti. Gre za razbremenjevanje teže družbeno, geografsko in kulturno oblikovanih prepričanj, vzorcev delovanj in praks, ki se kot stereotipi in predsodki odsevajo v odnosih med ljudmi glede na etnično ali versko pripadnost, starost, telesne zmožnosti in druge osebne okoliščine.
In tudi razredno pripadnost?
Tako. Hvala za dopolnilo.
Torej, predstavljam si, da si v bistvu želite znanosti, ki temelji na načelih družbene pravičnosti in inkluzije, torej znanosti, ki vse to upošteva. Omenili ste že, kaj takšen pristop prinaša znanosti, pa bi morda lahko odgovor še nekoliko razširili. Kaj konkretno takšna znanost prinaša samemu raziskovalnemu delu? Zakaj je zaradi tega znanost bogatejša – oziroma ali je sploh bogatejša? Zakaj jo to, po vašem mnenju, dela boljšo znanost?
Če se vrneva k osnovnemu vprašanju, kaj je znanost: gre za produkcijo vednosti, torej tega, kar vemo. To počnemo v strukturiranih okoljih – v forumih, institucijah in sistemih, ki sestavljajo znanstveni prostor. Ta sistem so zgodovinsko primarno zasnovali belski moški. Zato so njegove strukture in pravila neizogibno odraz ene same, dominantne perspektive, ki še danes pogosto velja za nadrejeno v razvoju znanstvene misli. Če znanost razumemo kot produkcijo spoznanj in vednosti, je množitev in seštevanje perspektiv nujen pogoj za njen razvoj. Raznolikost perspektiv lahko dosežemo le tako, da znanstveni prostor zavestno odpiramo in vanj vključujemo različne poglede in glasove.
Zakaj je recimo pomembna perspektiva žensk v znanosti? Prav zato, ker lahko ženske v znanstvenem prostoru postavljajo vprašanja, ki jih dominantna perspektiva morda niti ne zazna. Vstopajo namreč v sistem, ki ga niso same ustvarile, in ga zato kritično preizprašujejo – skupaj z obstoječimi znanstvenimi spoznanji, metodami in zaključki. Ob tem velja poudariti, da tudi ženske niso homogena skupina. Mislim na presečne identitete in dejstvo, da se družbene hierarhije moči, prisotnosti in glasu ne končajo pri binarni delitvi na moške in ženske. Tudi znotraj te delitve ostajajo odprta vprašanja vključenosti in vpliva žensk različnih etničnih pripadnosti, starosti, razrednih ozadij in drugih družbenih okoliščin in položajev. Prav presečna diskriminacija še vedno pomembno zaznamuje sodobno znanost. To je morda daljši odgovor na vprašanje, kako znanost narediti ne le bolj vključujočo, temveč tudi pravičnejšo. Vključujoča znanost namreč pomeni znanost, ki je odraz spoznanj raznolikih družbenih struktur, demografskih skupin in populacij, ki sestavljajo človeško družbo.
S tem verjetno lahko povečamo zaupanje v znanost …
Če znanost preučuje in odseva raznolike skupnosti, raznolika telesa, izkušnje, se s tem krepi zaupanje vanjo. Znanstvena spoznanja oziroma pripovedi, ki jih znanost ustvarja, so namreč zgrajene na različnosti in raznolikosti – skratka na vedno širši množici izkušenj in perspektiv. Na ta način se znanost vse bolj približuje celotni populaciji in se vedno manj opira zgolj na ozko omejen populacijski vzorec.
Morda imate kakšen primer, kjer so ti cilji doseženi v praksi? Torej primer preseganja diskriminacije ter spodbujanja različnosti, enakosti in vključenosti, na primer iz Združenega kraljestva?
V znanstvenem polju ostajajo pereči problemi – tudi leta 2025 – institucionalni seksizem, mizoginija, spolno nadlegovanje in zlorabe, abilizem in mentalizem, plačne vrzeli, kult lepote in suhosti, napadi na reproduktivne pravice, ki ženske v vsej njihovi raznolikosti dosledno postavljajo v slabši položaj. To nas vrača k začetnemu vprašanju, kaj pomeni biti ženska v znanosti oziroma k odsevom struktur nadrejenosti in podrejenosti, ki so v ta prostor globoko vpisane in prezrcaljene. Pogosto se pričakuje, da bo znanost drugačna od večinske družbe. Kako naj bi bila, ko pa jo delajo isti ljudje, vzorci, pričakovanja?
Primeri, kako se teh problemov lotevati sistemsko – gre za zakoreninjene, zgodovinsko zasidrane vzorce, vse od časa francoske revolucije dalje, ko so se prostori javnosti začeli postopoma odpirati tudi ženskam – izhajajo v prvi vrsti iz zakonskih zahtev, ukrepov javnih politik. Te predstavljajo osnovo: prepoved diskriminacije ter zahteva po enaki obravnavi in enakih možnostih. Na tej podlagi se nato razvijajo »mehkejši«, a še vedno strukturni pristopi, kot so strategije, akcijski načrti in podobni mehanizmi.
V Veliki Britaniji sem nedavno sodelovala pri pripravi EDI Caucus – odbora za integracijo načel enakosti, raznolikosti in vključenosti v procese znanstvenega dela. Gre za forum oz. povezavo znanstvenic in znanstvenikov različnih znanstvenih disciplin in raziskovalnih institucij, ki smo skupaj oblikovale obsežen petletni program dela. Tega financira britanska raziskovalna agencija, mi pa delujemo kot posredniška struktura, ki sredstva usmerja v konkretne vsebinske programe in projekte za doseganje enakosti, raznolikosti in vključenosti v britanskem znanstvenem sistemu. Namesto da se posamezni projekti prijavljajo neposredno na agencijo, EDI Caucus kot intermediarna znanstvena struktura prevzema naloge in razpisuje ter ocenjuje projekte z namenom izboljševanja procesov produkcije znanosti in oblikovanja vključujoče in pravičnejše znanstvene politike. Petletni program se je začel v času prejšnje vlade in se osredotoča na vprašanja etnične raznolikosti, razrednih struktur, spolnih usmeritev in identitet ter spolov. Zdi se mi posebej pomemben zato, ker identificira in naslavlja potrebne spremembe tako pri oblikovalcih znanstvene politike kot neposredno pri znanstvenih institucijah. Izhodišče je prepričanje, da lahko te spremembe najbolj strokovno, vzdržno in dolgoročno oblikuje prav skupnost raziskovalk in raziskovalcev sama. V okviru tega procesa potekajo številne raziskave in pilotski projekti, ki proučujejo možnosti spreminjanja načinov financiranja, poročanja in prijavnih postopkov, s ciljem izboljšati priložnosti in možnosti pravičnejšega sodelovanja raznolikih družbenih skupin v znanosti. Ena posebej bolečih točk v Veliki Britaniji je namreč časovna umestitev razpisnih rokov. Ti se pogosto odprejo takoj po praznikih, počitnicah – torej v trenutkih, ko ima akademska skupnost končno nekaj časa za počitek in, kot bi rekli v angleščini, recharge.
Za oddih.
Za oddih, hvala – ali pa, bolj realno, za drugačne oblike znanstvenega ustvarjanja, premisleka in refleksije. Ker pa so ti procesi ponovno organizirani na način, ki odpira tudi vprašanje neenake porazdelitve vlog glede na spol, se na takšne priložnosti bistveno lažje in hitreje odzivajo tisti brez dodatnih obveznosti. Praviloma so to moški. To je eden izmed primerov strukturnih neenakosti, ki smo jih prepoznali in jih želimo sistemsko spreminjati tudi s pomočjo EDI Caucusa.
Tema, o kateri bi radi govorili, je tudi pandemija. Več raziskav zdaj kaže, da so moški znanstveniki v tem času še naprej objavljali članke in napredovali po karierni lestvici, medtem ko so ženske – ne pri vseh, a v večini primerov – prevzele glavnino skrbstvenih obveznosti doma. Posledično njihova produktivnost in napredovanje v karieri ni sledilo enakemu ritmu. To vprašanje samo po sebi je tema za čisto drug intervju. V Sloveniji imamo podobne primere: enako število doktorantk in doktorantov, a na tehniških področjih še vedno prevladujejo moški. Razpoke pa se začnejo kazati pri nadaljevanju kariere – vodilne položaje na univerzah, rektorske funkcije in direktorske položaje na raziskovalnih institucijah še vedno večinsko zasedajo moški. Zakaj prihaja do tega?
Sama tega ne bi izpeljala kot stroge vzročno-posledične zveze med skrbstvenim delom in kariernim zaostajanjem ali počasnejšim napredovanjem žensk, čeprav je to eden od pomembnih dejavnikov. V znanosti ne zaostajajo zgolj ženske s skrbstvenimi obveznostmi, temveč ženske nasploh. To imenujemo statistična diskriminacija: ženske vstopajo v znanost in na trg dela nasploh z vgrajeno predpostavko, da bodo na neki točki prevzele skrbstvene obveznosti – torej postale matere. Da so kasneje stisnjene še v skrbstveni sendvič, je ‘samoumevno’ tej predpostavki. Večina žensk je družbeno-pričakovano ‘obsojenih’ na materinsko vlogo, ne glede na to, ali jo dejansko realizirajo ali ne. Ta predsodna obremenitev izvira iz več stoletij stare družbene pogodbe - dodelitve družbenih vlog in dela ženskam in moškim. Ne le cerkev, tudi belski sociologi so imeli pomembno vlogo pri utrjevanju takega seksističnega družbenega dogovora med spoloma. Talcott Parsons je denimo utemeljeval žensko »naravno« vlogo z njeno biološko sposobnostjo rojevanja in ‘odvisnostjo’ otroka od materine nege. Čeprav so te teorije dobro znane, se pogosto spregleda vloga moških sociologov pri utrjevanju takih družbenih norm.
V praksi to pomeni, da je ženska razumljena kot manj produktivna delavka, ker so ji dodeljene skrbstvene obveznosti. To se prenese tudi v znanost. Ta ni le visoko intelektualni posel, kot ga mnogi prikazujejo; zahteva ogromno trdega dela, tudi rutinskega in običajnega, gospodinjskega – administracijo, pripravo poročil, promocijo univerz in programov, pomoč pri doktorskih prijavah in podobno. Ženske v akademiji pogosteje prevzemajo naloge, ki neposredno ne prispevajo h kariernemu napredku, so pa ključne za delovanje in vzdrževanje institucij ali skupin. To vključuje administrativna dela, članstvo v odborih, komisijah in programih, kot npr. Athena SWAN in Race Equality Charter v Veliki Britaniji, ki so sicer nujni v življenju institucije, a časovno neizmerno požrešni in necenjeni oz. nenagrajeni. Utrjenost pričakovanj glede tega, kaj pripada ženskam in kaj moškim, se kaže tudi v tem, kako se dela znanost. Te družbene razlike se pogosto zrcalijo tudi doma. V parih, kjer imata oba partnerja znanstveno kariero, je običajno – v heteroseksualnih zvezah – moški tisti, čigar kariera se hitreje obnavlja in ki napreduje hitreje, ne glede na to, kako uspešna je partnerka.
Kaj pa vidik ekonomskega donosa? Ženske v akademiji pogosto opravljajo administrativne naloge in podobno, kot ste omenili, a v sistemu meritev uspešnosti in napredovanja tega dela večinoma ne vrednotijo. V akademskem svetu je namreč »monetizacija« pogosto povezana s publikacijami, citati in objavljenimi članki, kar neposredno vpliva na napredovanje po karierni lestvici. Seveda se razvijajo nove, bolj vključujoče metode vrednotenja znanstvenega dela, ki priznavajo tudi druge vrste prispevkov, vendar tradicija še vedno prevladuje. Gre torej za vzorce, ki se reproducirajo skozi zgodovino – v znanosti, ekonomiji in doma. Vprašanje je, kako jih razbiti, saj to zahteva zavestno prestrukturiranje vrednot, sistemov meritve uspešnosti in priložnosti za enakopravno vključitev vseh.
Gre za pomemben koncept – pravim mu kulturna dediščina androcentrizma oziroma moškosrediščnosti. Družbo so zgodovinsko oblikovali belski moški po svoji podobi in zase. Ostali, ki ne ustrezajo temu idealnemu tipu – belskemu moškemu – so odkloni, ki jih je potrebno ustrezno regulirati in ukalupiti. Družbena struktura nikoli ni plod človeka kot nevtralnega bitja. Razjezi me, ko pišejo, da je moška slovnična oblika »nevtralna«. Ne, moški ni nevtralno bitje ali standard - in to pomeni prav utrjevanje tega. Človek ni nevtralno bitje – tisočletja je bil vzgajan in oblikovan s seksističnimi normami.
Te družbene norme se odražajo tudi na trgu dela in v znanosti, kjer se definirajo produktivnost, pripadnost, uspešnost in učinkovitost s klasičnimi kriteriji kot so prisotnost na delovnem mestu, število ur, ki jih vložiš v delo, objave, pridobljena sredstva in citati. Ti še vedno prevladujejo pri ocenjevanju kariernega napredovanja. Ne spreglejmo: če želimo, da se gospodinjstvo in akademija vzdržujeta, je v to potrebno vložiti ogromno energije in časa. Oboje je omejena dobrina. Če večji del svojega časa namenjaš vzdrževanju gospodinjstva ali institucije, ti ga preprosto zmanjka za »višje«, bolj cenjene, vrednotene in pogosteje monetizirane aktivnosti. A družbe ne bi bilo brez gospodinjskih opravil in vzdrževanja – govorim tako metaforično kot dobesedno. Dan ima le 24 ur. Rezultat je nelojalna konkurenca za čas, ki ga ženske ne morejo enakovredno porabiti za ustvarjanje znanosti. Ob tem so tu še neformalne norme: če ženska v znanosti reče »ne«, se to obravnava drugače kot pri moškem in ima pogosteje konkretne posledice. Raziskave kažejo tudi, da so moški pogosto spretnejši pri zavračanju povabil, ki niso instrumentalnega pomena za kariero. Posledice so spolno specifične: tiste, ki ne sledijo tradicionalnim normam, pogosto doživljajo različne »kazni« – tako formalne kot neformalne – kar dodatno ohranja in utrjuje obstoječe neenakosti.
Torej, na eni strani imamo porazdelitev dela doma. Ponavadi se pričakuje, da ženska pere perilo, skrbi za otroke, kuha kosilo, hodi po živila in podobno – skrb za družinske člane, otroke, starše. Vse te odgovornosti se na nek način preslikajo tudi v akademski svet, kjer se pogosto pričakuje, da ženska skrbi za podporno okolje, ki omogoča, da »geniji« – moški – dosežejo velika odkritja. V zgodovini, kot si prej omenila Rosalind Franklin, so ženske velikokrat ostale spregledane kljub pomembnemu prispevku. Poleg administrativnega bremena so prevzemale tudi del raziskovalnega dela, vključevale svoje znanje in spoznanja v projekte. Brez njihovega dela bi marsikaj verjetno ostalo neodkrito – recimo strukture DNK bi morda še danes ne poznali, ali pa bi številna odkritja preprosto zamudila svojo priložnost.
Klasičen primer je angleška matematičarka in avtorica prvega algoritma Ada Lovelace. Znani so njeni podrobni zapiski Charlesu Babbageu, prvemu programerju, s katerim sta si dopisovala kar 42 let. Imela je izredno miselno širino, prepoznala je potencial za izgradnjo prvega računalnika. A je imela, kot mnoge ženske, težave s PR-om. Zaradi utrjenih družbenih struktur ni mogla ustrezno predstaviti svojih znanstvenih spoznanj. Šele stoletje kasneje je Alan Turing prepoznal pomembnost njenega dela. Tudi danes redkokdo izpostavi Ado - žensko - kot »prababico« ideje umetne inteligence. To je posledica utrjene prakse nadzora in izključevanja žensk, v kateri je njihova osnovna funkcija pogosto omejena na reprodukcijo vrste, tudi z vzpostavljenimi mehanizmi družbene kontrole – nekatere oblike te kontrole odsevajo še danes.
Če je število doktorantk in doktorantov marsikje približno enako, se razmerja v ‘industriji znanja’ kmalu spremenijo. To ni zgolj posledica skrbstvenega dela. Kar vidimo v znanosti 21. stoletja, je rezultat »smrti tisočerih urezov« – namerno uporabljam to analogijo, ker želim izpostaviti, da za neenakost ne moremo kriviti zgolj institucionalnega seksizma, mizoginije in zakoreninjenih prepričanj, temveč je ta rezultat različnih dejavnikov, vključno s toksičnimi delovnimi okolji, nesorazmernimi pričakovanji in nagrajevanjem.
Rezultat so znanstvena področja in polja, v katerih je bistveno premalo žensk; manj jih je med rednimi profesoricami, skoraj nič med rektoricami, direktorji raziskovalnih zavodov in ministricami znanosti. To ni problem zgolj Slovenije, temveč globalni pojav. Tudi znanstvena politika je moškosrediščni odsev razumevanja vloge spolov ter presečnih identitet.
Kdaj pa so se po vašem vedenju začele ženske bolj vključevati v javni prostor?
Obstaja soglasje, da so se bolj izrazite spremembe začele po francoski revoluciji, ko se v javnem diskurzu pojavijo koncepti kot sta pravičnost in enakost. Kljub postopnemu vstopanju v javni prostor, predvsem v znanosti in politiki konec 19. stoletja in skozi 20. stoletje – je v 21. stoletju še vedno močno prisotna univerzalna kulturna dediščina moškosrediščnega sveta. Sociolog Georg Simmel je to dobro povzel, ko je zapisal, da je »objektivno (...) enako moško.« Do konca 20. stoletja je prevladujoči tok sociološke intelektualne produkcije spregledoval zunajdružinsko vlogo žensk. Sociologinja Maca Jogan se desetletja zelo poglobljeno ukvarja z vprašanjem, kako razmišljati in pojasnjevati neenakosti po spolu. Njen diagram, ki nam ga je predstavila še kot študentom v 1990ih, in ga večkrat objavila, tudi posodobila, grafično prikazuje družbene nadrejenosti in podrejenosti, kako je objektivno – torej družbeno »resnično« – določeno, kako moški odločajo o tem, kaj je vredno, medtem ko so ženske v javnem prostoru izbrisane, njihov obstoj pa omejen na funkcije, kot so razplod in vzdrževanje družbenega reda.
Za utrjevanje podobe žensk kot »rodilnih in negovalnih strojev« je bilo treba angažirati različne kulturne in moralne mehanizme, vključile so se discipline od prava, religije, umetnosti, do ideologij. Kot norme so se te vloge in podobe nato prenašale iz roda v rod, se ponotranjale in institucionalizirale. Te strukture so ostale trdožive do 20. stoletja. Šele pojav spolno občutljive družbene znanosti, pogosto povezane s feministično perspektivo, začne razkrivati in razgrajevati idejo »naravnega« moškosrediščnega sveta ter raziskovati in razkrivati raznolikost dejanskega ‘naravnega’ stanja. Erozija moškosrediščnega načela se v socialističnih družbah pospeši po drugi svetovni vojni in z začetki vzpostavljanja socialne države, v kapitalističnih družbah približno desetletje kasneje. In tako se vrneva k izhodiščnemu vprašanju: kdo je avtor avtomatiziranega znanstvenega spoznanja, strojnega učenja in umetne inteligence? Avtomatizirano znanstveno spoznanje preprosto zajema obstoječi korpus znanja, ki ga je ustvarila primarno ena skupina – belskih moških. In tako se zgodovinsko ustvarjena in skozi stoletja poglabljana neenakost in moškosrediščnost reproducirata z novimi tehnologijami in pristopi znanstvenega raziskovanja.
Kakšno prihodnost bi si želeli za znanost? Če bi imeli možnost ne slediti trenutnemu toku, kakšna bi bila idealna prihodnost znanosti?
Želela bi si pravično znanost, ki bi se približala načelom meritokracije. Ta izhaja iz resnične prepoznave kakovosti in prispevka posameznika ali posameznice. Želim si boljšo znanost in boljšo, vzdržnejšo akademijo, v kateri se vračamo k temeljnim principom, ne k izključevanju tistih, ki mislijo drugače, vidijo drugače, delujejo drugače ali objavljajo drugače. Znanost, ki spodbuja participacijo, sodelovanje, ekipno delo, sokreacijo z različnimi javnostmi, večdisciplinarnost, povezuje in ki odpira varen prostor za različne perspektive. Sodobna znanost mora postati boljša, vzdržnejša, trajnostnostna - tudi pri merjenju znanstvene produkcije in produktivnosti. Veliko dela nas čaka pri razbijanju globoko utrjenih modelov ocenjevanja, kjer kakovost enačimo s kvantiteto. Sistem publish or perish – »objavi ali izgini« – je treba spremeniti tako, da se produkcija znanosti ne osredotoča zgolj na množino objav in reprodukcijo ter recikliranje starih spoznanj, ampak na kakovostno, poglobljeno, družbeno relevantno delo, ki je odgovorno, rezultat trajnostnostnih, etičnih in moralno nespornih praks.
Hkrati se mora znanost odpirati navzven, se odreči akademskemu kapitalizmu, klasizmu (razredni določenosti) s svojo težnjo po pretirani proizvodnji in porabi. V produkcijo moramo smiselno in odgovorno vključiti širše okolje, ne le gospodarstva, in to institucionalno podpirati in nagrajevati. Znanost, ki se financira iz javnih sredstev, mora biti relevantna, vključujoča in trajnostnostna. Znanstvenice in znanstveniki smo velik, močan intelektualni kolektiv, ‘power house’, z znanji, s katerimi moramo pozorno spremljati dejanja politike; naša dolžnost je, da svoja znanja družbeno angažiramo za preprečevanje tudi ‘počasnejše smrti’ družbe in okolja. Moramo se spremeniti in kolektivizirati v skupnost, če naj (p)ostanemo relevantni.
Ustvarjanje podkastov in drugih vsebin je na Javnem razpisu za (so)financiranje aktivnosti popularizacije znanosti v letu 2025 denarno podprl ARIS.