Feminizem sanja o množici jezikov
Prisluhnite seriji Znanost brez kravate:
E6 Brez filtra
Tea Hvala je sogovornica 5. epizode podkasta Znanost brez kravate.
Tea Hvala. Foto: Janja Golob
avtorica:
Maja Čakarić
Na presečišču feministične misli in znanstvene fantastike deluje Tea Hvala, avtorica, prevajalka in urednica besedil, ki raziskujejo možnosti družbene imaginacije v žanru znanstvene fantastike. Študirala je primerjalno književnost in sociologijo kulture, nato pa magistrirala iz antropologije spolov.
Znanstvena fantastika jo je začela intenzivneje zanimati ob srečanju z ameriškimi avtoricami in avtorji, ki so v času drugega vala zahodnega feminizma, konec šestdesetih let 20. stoletja, v ta žanr začeli vnašati feministične ideje. O avtoricah in avtorjih, kot so Ursula K. Le Guin, Joanna Russ, Marge Piercy, Samuel R. Delany, Theodore Sturgeon, Octavia E. Butler in James Tiptree ml. (psevdonim Alice Sheldon), je pisala že v diplomski nalogi, feministična znanstvena fantastika pa jo odtlej spremlja kot bralko, prevajalko in pisateljico.
Poleg individualnega ustvarjanja je več let organizirala delavnice skupinskega pisanja feministične in kvirovske znanstvene fantastike Svetovi drugih, v katerih je znanstvena fantastika služila kot prostor kolektivnega premisleka, domišljije in raziskovanja alternativnih družbenih ureditev.
Tradicionalna znanstvena fantastika se je osredotočala na tehnologijo, osvajanje drugih svetov, fizikalne probleme, se pravi na trdo znanost. Pogosto je imela tudi imperialističen, kolonialni podton. Nato se v 60. letih prejšnjega stoletja vse to postavi na glavo. Feministične avtorice v ospredje postavijo antropologijo, sociologijo, psihologijo. Kaj se pravzaprav takrat zgodi in kako pomemben je ta premik za razumevanje znanosti? In kako pomemben je obenem razmislek, da tehnološki napredek brez družbenega ne pomeni kaj dosti?
Če govorimo o angloameriškem prostoru, je bil ta zasuk neposredno povezan z vzponom feminističnega gibanja drugega vala, katerega radikalnejše plati, kot je bila zahteva za ukinitev jedrne družine in osvoboditev otrok, so danes dokaj pozabljene. Takrat so se v ZF, ki je dotlej veljala za izključno moški žanr, prvič pojavile avtorice: najprej belopolte, nekatere pod moškim psevdonimom, postopoma tudi druge, denimo temnopolte in lezbične pisateljice. Prvič srečamo tudi temnopolte gej avtorje, kot je Samuel Delany.
Protagonisti njihovih del niso beli, zahodni, heteroseksualni, telesno neovirani moški srednjega razreda, ampak nenormativni in marginalizirani subjekti. Prisvojili so si jezik, ki jih je dotlej označeval za drugačne, in svet ubesedili s svoje perspektive. To je najopaznejša razlika med t. i. »trdo« in »mehko« ZF, pri čemer ta shematska delitev odseva tako realno, tradicionalno spolno delitev dela kot tudi pričakovanje, da se bodo pisatelji posvečali naravoslovnim, pisateljice pa družboslovnim platem fiktivnih svetov. Pričakovanja, ki jih bralke, kritiki in še kdo investira v domnevno razliko med moško in žensko pisavo, je v ameriških ZF krogih leta 1976 postavilo na glavo razkritje, da je James Tiptree ml. psevdonim pisateljice Alice Sheldon. Dotlej so namreč »njegovo« delo hvalili kot »nezmotljivo moško«. Zakaj? Ker je Sheldon pisala o univerzalnih vprašanjih – o življenju in smrti, pogumu in trpljenju.
V 60. letih je opazen tudi zasuk, ki ste ga omenili v vprašanju. Če je »trda« ali tehnicistična ZF temeljila na eskpanzionizmu, na kolonialnem osvajanju in prisvajanju Drugih (svetov, subjektivnosti ipd.), so v »mehki« ali družbeno naravnani ZF v ospredje stopile dihotomije, ki tovrstno drugačenje sploh omogočajo; ne le hierarhična delitev na dva spola, ampak tudi vse druge dihotomije, ki naj bi opredeljevale človeško v razmerju do živalskega, strojnega in zunajzemeljskega.
Med te dihotomije spada tudi delitev na »trdo« in »mehko« ZF. Kot že rečeno, meja med njima ni vedno jasna, še posebej če govorimo o odnosu do tehnološkega napredka. Tudi avtorji trde ZF so svarili pred slepim zaupanjem v tehnološki razvoj, saj je bilo v času hladne vojne povsem jasno, da ta – brez etičnih omejitev – lahko vodi v pogubo.
A tehnološki napredek je pomenil še marsikaj drugega: feministke so v razvoju reproduktivnih tehnologij, recimo v možnosti umetne oploditve in uporabe kontracepcije, videle tudi obljubo osvoboditve od prisilne reprodukcije in materinstva. V tem smislu je feministična ZF tehnološki razvoj umestila v družbeni razvoj – ga vpela v intimna in politična razmerja moči ter vprašanje pravičnosti.
Ali se da ZF skozi vso njeno zgodovino razumeti kot laboratorij za humanistiko in družboslovje, kjer testiramo družbene modele, ki v realnosti še niso mogoči, in s tem širimo meje tega, kar se razume kot »naravno« oz. »znanstveno dejstvo«?
Ja, lahko bi tako rekli. Z opombo, da nekateri modeli niso uresničljivi. S tem merim na utopično upodabljanje rajskih dežel, v katerih se cedita mleko in med, na različne pravljične Indije Koromandije, ki piscem in piskam, bralcem in bralkam nudijo uteho še posebej v razmerah, ki so kar najbolj oddaljene od rajskih. Če ZF razumemo kot del utopične literarne tradicije, ki sega vsaj do srednjega veka, in če upoštevamo, da skovanka Thomasa Mora u-topos pomeni »kraj, ki ga ni«, potem velja celo to, da so fiktivne družbene ureditve de facto neuresničljive. Kar seveda ne pomeni, da niso navdihujoče. Gotovo lahko pripomorejo k raziskovanju in snovanju »utopistik«, kot je zgodovinar in sociolog Immanuel Wallerstein poimenoval humanistično, torej znanstveno iskanje zgodovinskih alternativ ali realnih možnosti za družbeni razvoj.
Nad feministično ZF se je sredi osemdesetih navduševala ameriška raziskovalka zgodovine znanosti Donna Haraway. V Kiborškem manifestu je zapisala, da feminizem ne sanja o enem samem, skupnem jeziku, ampak o »mogočni heteroglosiji nevernih«; o množici subjektivitet in jezikov, ki bi »nagnali strah v kosti superodrešiteljev nove desnice«. Skratka, feministično ZF je razumela kot laboratorij za izvajanje miselnih eksperimentov, ki – kot ste povedali sami – širijo polje možnega, zamisljivega, saj si moramo spremembo, ki jo želimo udejanjiti, najprej predstavljati.
A spet: za antiutopične družbe, denimo tisto iz Dekline zgodbe Margaret Atwood, si najbrž niti približno ne želimo, da bi se uresničile. Če ne zaradi drugega, zato, ker so se nekoč že. Znano je, da je Atwood pri pisanju te knjige sledila pravilu, da vanjo ne bo vključila ničesar, kar se ni v človeški zgodovini že kdaj zgodilo – v tej ali oni totalitarni državi, vojaškem režimu ali verski skupnosti.
Ali lahko rečemo, da je feministična ZF literatura opravila delo, ki ga znanost (biologija) dolgo ni zmogla, da je pokazala, da je narava veliko bolj raznolika, kot to trdijo učbeniki?
Lahko, a predvsem zato, ker ima umetniško ustvarjanje neizmerno večjo svobodo kot znanstveno raziskovanje. Umetnicam verjamemo na besedo, sicer v njihovih delih ne bi mogli uživati. Od njih ne zahtevamo preverljivih dejstev in trdnih dokazov, ampak predvsem notranjo konsistentnost fiktivnih svetov, ki jih ustvarjajo.
Drži, da so si ZF avtorji in avtorice zamislili že vse mogoče spolne ureditve, od »ambiseksualnosti« v romanu Leva roka teme Ursule K. Le Guin, do neizmerne proliferacije spolnih identitet v romanu Triton Samuela Delanyja. Vendar ZF ne nastaja v vakuumu. Omenjeni knjigi sta nastali v določenem času in prostoru, zato, denimo, Leva roka teme danes zveni heteronormativno, pa čeprav se je skušala temu izogniti.
Vseeno se mi zdi, da so nekatera dela prestala preizkus časa, denimo trilogija Xenogenesis Octavie E. Butler, bolj znana pod tržno privlačnejšim naslovom Lilith's Brood. V sklepni knjigi Imago (1989) Butler stopa v dialog z idejo neomejene poljubnosti identitetnih opredeljevanj in opozarja, da ta vodi v slepo ulico, če posameznik ni vpet v socialno mrežo manj kaotičnih in spremenljivih oblik življenja, kot je sam.
V preteklosti sta pretežno avantgarda in ZF pogosto slavila tehnologijo kot rešitev za vse. Feministična ZF pa pogosto opozarja, da tehnologija v patriarhalni družbi okrepi zatiranje. Kako je s tem danes: ali nam feministična ZF pomaga razumeti, zakaj samo »več znanosti« (UI, genski inženiring) ne bo rešilo sveta, če ne bomo hkrati spremenili družbenih odnosov, o katerih pišejo te avtorice?
Gotovo pomaga, pri čemer številna dela ne opozarjajo le na vpetost v patriarhalni okvir, temveč tudi v kapitalističnega, dobičkonosnega, ki zanemarja etična merila ali premislek o tveganjih, povezanih s specifičnimi rabami določene tehnologije. V smislu: ali to, da nekaj znamo in zmoremo narediti, recimo novo orožje, nujno pomeni, da moramo to narediti, če vemo, da bo veliki večini ljudi prineslo zgolj trpljenje ali smrt.
Pri UI in poseganju v genom se etičnim pomislekom pridružujejo filozofska vprašanja o njunih posledicah za človeka kot vrsto, o tem, kaj sploh definira človeško, o čemer je na primer že v petdesetih letih 20. st. pisal Philip K. Dick, izjemen pisatelj, ki ga danes poznamo posredno, po številnih ekranizacijah njegovih romanov in zgodb – tudi protofeministične zgodbe »Human Is«.
V ZF je polno pošasti, Nezemljanov, ki se jim ljudje zoperstavljajo. Feministične avtorice pa so pogosto prevzele perspektivo teh »drugih«, se naselile vanje ter brisale meje med nami in njimi. Kaj takšna spremenjena perspektiva pokaže? In ali nam tako literatura nastavlja ogledalo in poskuša pokazati, da tisto, kar družba, tudi znanost označi za nenaravno, tuje, ni grožnja, ampak oblika obstoja, ki je ni treba predalčkati? In kako osvobajajoč je ta občutek v tvojih očeh?
Ljudje, ki so v tej družbi tako ali drugače prezrti, diskriminirani ali celo izobčeni, se pogosto identificirajo prav z likom pošasti. Da ne posplošujem, bi na to vprašanje odgovorila s primerom. Vrnila bi se k Octavii Butler, ameriški temnopolti pisateljici, ki žal ni dočakala popularizacije svojih del. V njeni trilogiji Xenogenesis nezemeljsko ljudstvo Oankali ugrabi oziroma reši peščico Zemljanov, ki so preživeli tretjo svetovno vojno – jedrsko katastrofo. Oankaliji so odvratni, so orjaške kače, črvi, polži in hobotnice obenem, v gene pa jim je položen »ukaz«, da se morajo nenehno spreminjati. Zgodbo pripoveduje Lilith Iyapo, nebelka, ki je v vojni izgubila vse – tudi moža in otroka. Medtem ko njen nigerijski priimek prikliče v spomin trgovanje s sužnji, njeno ime spomni na prvo ženo bibličnega Adama, ki je bila zaradi nepodredljivosti izgnana iz raja in je z demoni zaplodila zarod pošastnih otrok. Oankaliji od Lilith pričakujejo, da se bo parila z njimi in pošastne potomce pripravila na življenje na obnovljeni Zemlji. Lilith se na oankalijski načrt sprva odzove sovražno, nato pa sprejme svojo nalogo, saj kot sužnja nima izbire. Rodi otroka, ki je »genetski konstrukt«, in tako sprejme tudi oankalijsko tujost, vedoč, da je to pogoj za preživetje in upor oankalijskemu kolonializmu.
Ko Lilith Oankalije vpraša, zakaj so si za »genetsko izmenjavo« izbrali prav ljudi, ji odgovorijo, da zato, ker je ta vrsta »specializirana za izumrtje in stagnacijo« in zato, ker smo protislovni: zelo inteligentni, hkrati pa vso svojo pamet investiramo v vzpostavljanje hierarhij. Na njeno vprašanje, ali nas nameravajo izboljšati, Oankaliji odgovorijo, da človeštvo po izmenjavi ne bo boljše, »le drugačno. Ne čisto tako kot ste vi. Malce podobno nam«. Torej ne Isto ne Drugo, ne domače ne tuje, ampak nekaj vmes.
Ustvarjanje podkastov in drugih vsebin je na Javnem razpisu za (so)financiranje aktivnosti popularizacije znanosti v letu 2025 denarno podprl ARIS.