Amna
#090
Pred dvema letoma je Amna Naji v Gazi še študirala veterino. Redno je obiskovala predavanja, veliko telovadila, jahala, se družila s prijatelji. Imela je tudi občutek, da se življenje odvija v pravo smer. Potem je nastopil tisti 7. oktober.
Amna Naji. Foto: Matej Povše
Amna Naji je imela življenje, ki ga opisuje kot skoraj popolnega. Študirala je veterino na univerzi Al-Azhar v Gazi, obdana je bila s prijatelji, družino, športom in občutkom, da je možno tako rekoč vse. A vse se je spremenilo 7. oktobra 2023. Gaza, regija, tudi ves svet, nenazadnje, so se prebudili v kaos raket, eksplozij in negotovosti.
Družina se je čez čas umaknila na jug Gaze, kjer se je zdelo bolj varno. A občutek varnosti je bil varljiv. Tistega dne so se s starši pripravljali na novo selitev. Amna je na dvorišču obešala perilo, ko je začutila nenavaden nemir. Štiri sekunde pozneje je bila žrtev napada, ki ji je spremenil življenje. »Odprla sem oči, a premakniti se nisem mogla … Pogledala sem svojo roko in videla, da sem ob prst. Pogledala sem nogo in zagledala kri, meso in kost. Ostala sem še brez noge. Pogledam drugo nogo in vidim, da tam manjka še en prst. V tistem trenutku sem se zasmejala: In tudi ob ta prst sem?«
Oče jo je odnesel v improvizirano bolnišnico, ki je bila zgolj skupek velikih šotorov. Bila je pri zavesti, a se ni mogla premakniti niti, ko so zarezali v njeno nogo. A območje so neprestano preletavali droni, zato so ji lahko dali le injekcijo. Do naslednjega dne je niso mogli operirati. Tudi takrat je bila pri zavesti. In tudi takrat tega niso opazili. »S težavo sem jim naposled to nakazala z obrvmi. Ko so le opazili, da sem budna, so mi dali še eno injekcijo, da sem zaspala.«
Na nadaljne zdravljenje jo je sestra, zdravnica, odpeljala v Egipt, kjer pa se je nato odprla možnost zdravljenja amputirane noge v Sloveniji. Zagrabila jo je, čeprav je morala na pot sama, daleč od vsega znanega. Tukaj je dobila tudi mednarodno zaščito. Največja ovira pa danes niso več njene poškodbe, temveč birokracija. Zdaj 21-letna Amna si najbolj od vsega želi pripeljati svojo družino na varno, a že uvodni postopki za združitev zahtevajo dokumente, ki jih je iz Gaze skoraj nemogoče dobiti. Še težje je čakanje na termin pri slovenskih uradnikih. Čas pa je tisti, ki ga njeni najbližji nimajo.
Njena prizadevanja je podprla tudi posebna poročevalka Združenih narodov za Palestino, Francesca Albanese, ob svojem obisku v Sloveniji. Posredovala je pri slovenskih institucijah. »Vse smo že poskusili. Mnogo ljudi mi je že poskušalo pomagati. Nič se ni premaknilo … Če lahko kdo pomaga, naj pomaga. Gre za življenja ljudi. Če ne ukrepamo zdaj, kdaj potem? Gre za življenja ljudi. In za mnoge je že prepozno.« Kljub temu govori tudi o svetlejšem obrazu Slovenije - o ljudeh, ki ji z drobnimi gestami ohranjajo upanje. »Vsakič, ko na ulici vidim nekoga z arabsko ruto, kefijo, ali majico z motivom lubenice, se mi nasmeh raztegne čez ves obraz. To kaže, da ljudje razumejo in da jim je mar.« Ti znaki solidarnosti ji dokazujejo, da v svetu kljub vsemu obstaja človečnost in da njena prizadevanja niso neopažena.
Njen osrednji cilj ostaja jasen: »Moja glavna skrb je spraviti svojo družino na varno ... Ne glede na to, kakšno ceno bom za to plačala.« Njene misli so ves čas tisoče kilometrov stran - pri domu, do katerega ne more, in pri družini, ki jo čaka. Dokler jih ne bo mogla objeti, pravi, ne bo odnehala.
Z Amno sva se pogovarjali v angleškem jeziku. Njene odgovore prevajava v slovenščino.
My priority is to get my family to a safe place, no matter what, no matter how long it takes, and no matter what it costs me. I want them to be safe. That is my priority.
Moja glavna skrb je spraviti svojo družino na varno. Ne glede na vse ovire, ne glede na to, kako dolgo bo trajalo, ne glede na ceno, ki jo bom za to plačala. Želim, da so na varnem. To je moja prioriteta.
My name is Amna Naji. I am 21 years old. I was studying veterinary medicine at Al–Azhar University in Gaza. Then the war started, and I was injured. I came here, and now I am very happy because I can see a path toward achieving my dreams.
Moje ime je Amna Naji. Stara sem 21 let. Na Univerzi Al–Azhar v Gazi sem študirala veterino. Potem se je začela vojna. Bila sem ranjena. Prišla sem sem, in zdaj sem zelo vesela, ker lahko znova uresničujem svoje sanje.
Before the war, I had almost a perfect life. It's true. I was really happy – happy family, happy life, close friends, and I was studying at the faculty I had always dreamed of. Everything was going well. I did the things I loved: I went to the gym, attended university, rode horses, came home, talked to my friends, and studied. Every day was like this – full of activities. But everything changed in just one day.
Pred vojno sem imela skoraj popolno življenje. Resnično. Bila sem srečna – imela sem srečno družino, srečno življenje, tesne prijatelje in študirala na fakulteti, o kateri sem vedno sanjala. Vse je potekalo dobro. Počela sem stvari, ki sem jih imela rada: hodila sem na fitnes, na univerzo, jahala konje, se vračala domov, klepetala s prijatelji in študirala. Vsak dan je bil poln dejavnosti. A v enem samem dnevu se je vse spremenilo.
One morning, around 5 or 6 a.m., I woke up to the sounds of rockets and explosions. It was loud and frightening. Suddenly, everything was different… I went to the garden to hang my clothes, and I felt that something was about to happen. Just a few seconds later, I was hit. They targeted me.
Nekega jutra, okoli pete ali šeste ure, sem se zbudila ob zvokih raket in eksplozij. Bilo je glasno in strašljivo. Nenadoma je bilo vse drugače … Šla sem na vrt obesiti perilo in prav čutila sem, da se bo nekaj zgodilo. Le nekaj sekund kasneje me je zadelo. Merili so vame.
I was awake. I opened my eyes but could not move. My family was inside the house and did not know I was outside. I screamed so they would hear me. They were searching the house, looking if everyone was okay, and then they heard my voice. My father found me covered in blood… My father cried, “Amna, Amna, Habibi, Amna.” He held me and hugged me, thinking it was my last moment, that I was dying… When he held me, I started shaking. I looked at my hand and saw I had lost a finger. I looked at my leg and saw blood, flesh, and bone. I had lost my leg. On the other leg, I saw I had lost another finger. At that moment, I laughed and said, “Even my finger?”
Bila sem pri zavesti. Odprla sem oči, a se nisem mogla premakniti. Moja družina je bila v hiši in ni vedela, da sem zunaj. Zavpila sem, da bi me slišali. Iskali so me po hiši, medtem ko so preverjali, ali so vsi v redu, nato pa zaslišali moj glas. Oče me je našel, prekrita s krvjo … Jokal je: »Amna, Amna, moja, Amna.« Objel me je, prepričan, da so to moji zadnji trenutki, da umiram … Ko me je objel, sem se začela tresti. Pogledala sem svojo roko in videla, da sem ob prst. Pogledala sem nogo in zagledala kri, meso in kost. Ostala sem brez noge. Na drugi nogi sem opazila, da sem še ob en prst. V tistem trenutku sem se zasmejala in rekla: »Celo ob prst sem?«
“Oh, there is a hospital. I can take her to the hospital. Maybe I can save her.” He hugged me. When my father carried me to the hospital, he cried while running. I told him, “Don’t worry, I will be okay.” But he couldn’t hear me. I whispered the Shahada: “To God we belong, and to God we shall return.” Then I lost consciousness for a few minutes.
“Oh, saj imamo tudi bolnišnico. Lahko jo odpeljem v bolnišnico. Morda jo lahko rešim. Objel me je. Ko me je oče nesel v bolnišnico, je jokal med tekom. Rekla sem mu: »Ne skrbi, vse bo v redu.« A me ni slišal. Zašepetala sem šahado: »Bogu pripadamo in k njemu se vrnemo.« Nato sem za nekaj minut izgubila zavest.
In the hospital, they gave me injections, but I didn”t fall asleep. I felt everything they were doing. They removed my clothes and started cutting into my leg, while I was awake. They couldn't do the surgery because of drone attacks around the hospital. The hospital was only a set of large tents, not a real building. They said to wait until the next day... But again, I was awake but unable to move or open my eyes or even move a finger. I couldnt do anything. Couldn't give them any sign to let them know I was awake. With difficulties I moved my eyebrows, and finally they noticed and gave me another injection to put me to sleep.
V bolnišnici so mi dali injekcije, a sem ostala budna. Čutila sem vse, kar so počeli. Slekli so me in začeli rezati v mojo nogo, medtem ko sem bila še budna. Zaradi napadov z droni ob bolnišnici me niso mogli operirati. Bolnišnica je bila le skupek velikih šotorov, ne prava stavba. Odločili so se počakati do naslednjega dne … Toda spet, bila sem budna, a se nisem mogla premakniti ali odpreti oči. Ničesar nisem mogla storiti. Nikakor jim nisem mogla namigniti, da sem budna. S težavo sem premaknila obrvi, in ko so to opazili, so mi dali še eno injekcijo, da sem zaspala.
After the operation, I heard my sister Lena’s (sisters) voice. She spoke to me and realized I was awake because my heartbeat kept rising. The next day, I finally opened my eyes and told her: “Tell my father I am okay. Don’t be sad. I am strong enough to face this.”
Po operaciji sem zaslišala glas svoje sestre Lene. Govorila je z menoj in ugotovila, da sem budna, ker je moj srčni utrip ves čas naraščal. Naslednji dan sem končno odprla oči in ji rekla: »Povej očetu, da sem v redu. Naj ne bo žalosten. Dovolj sem močna, da se soočim s tem.«
During the war, I always stayed close to my family. My greatest fear was that if I left the house and it was bombed, I would be the only survivor. And it was one of my biggest fears something like this would happen. I wanted to be with them. So that we all live together or die together.
Med vojno sem bila vedno ob družini. Najbolj sem se bala, da bi, če bi odšla od doma in bi ga bombardirali, bi ostala edina preživela. Najbolj sem se bala, da bi se zgodilo kaj takšnega. Zato sem si želela biti z njimi. Da živimo skupaj ali umremo skupaj.
I remember, I locked myself in my room for two months. I didn’t want to see anyone or go outside. But my sister didn’t let me do that… Later, in Egypt, I received no treatment for two months. I told my family: “If I cannot get treatment here, I want to return to Gaza, at least to be with you.” They said: “No, just wait a little. You will get treatment. Just wait, Amna. Don’t come back.” But then the border crossing was closed, and going back was no longer an option.
Spomnim se, da sem se za dva meseca zaprla v svojo sobo. Nikogar nisem želela videti niti iti ven. A sestra tega ni dopustila. Kasneje v Egiptu dva meseca nisem bila deležna nobenega zdravljenja. Družini sem rekla: »Če tukaj ne dobim pomoči, se želim vrniti v Gazo, da bom vsaj z vami.« Prosili so me, naj počakam še malo. Rekli so: »Saj te bodo zdravili. Samo počakaj, Amna. Ne vračaj se.« Nato so zaprli mejni prehod in vrnitev ni bila več mogoča.
After two years, I returned to the gym. At first, exercising with one leg felt strange. Especially because I didn’t know how to do it with one leg. Finding balance was hard, but I still enjoyed it.
Po dveh letih sem se vrnila v telovadnico. Sprva je bilo vaditi z eno nogo nenavadno, še posebej zato, ker nisem znala telovaditi z eno nogo. Težko je bilo najti ravnotežje, a sem vseeno uživala.
Many things are going on these days. I can’t concentrate on any one of them. My life feels messy, but I am trying to organize it slowly. My prosthesis does not fit me well. It does not match my weight or activity level, and I face many problems with it sometimes. In summer, it was really bad, I could not walk more than 400 meters. I want to be active, I want to go out for exercise, but even short walks are a struggle.
Veliko se dogaja te dni. Težko se osredotočim na eno samo stvar. Moje življenje je videti kar kaotično, a ga poskušam počasi urediti. Moja proteza mi ne ustreza povsem. Ne ustreza moji teži in stopnji aktivnosti, zato imam včasih veliko težav. Poleti je bilo res hudo, nisem mogla prehoditi več kot 400 metrov. Želim biti aktivna, telovaditi, a so že kratki sprehodi včasih težavni.
The message I want to share is only the truth. I don’t want to give false information that everything is okay. And I cannot do everything as before. But the reason I am still wearing the prosthesis is because I believe I will get something better. My life will improve. And I have to keep wearing it because if I don't I will not be able to wear something better later. I must exercise and keep my muscles strong.
Sporočilo, ki ga želim deliti, je le resnica. Ne želim olepševati in reči, da je vse v redu. Ne morem početi vsega tako kot prej. A protezo še vedno nosim, ker verjamem, da bom dobila boljšo. Moje življenje se bo izboljšalo. Moram jo nositi. Če je ne bi nosila, kasneje ne bi mogla nositi boljše. Vaditi moram in krepiti mišice.
We are trying everything. If someone can help, they should, because this is about people’s lives. If nothing is done now, when will it be?
Poskušamo vse. Če lahko kdo pomaga, naj pomaga, saj gre za življenja ljudi. Če ne ukrepamo zdaj, kdaj potem?
Every time I see someone wearing a kaffiyeh or a T–shirt with a watermelon in the street, it makes me smile from one ear to another. That makes me happy, because it shows that people are aware of what is happening, they are taking the right side in this case. Even small acts – like an artist creating art, a singer writing songs – mean a lot. That is really something I admire. Something amazing that makes me really happy. I know that after all what is happening now in this world, there are still good people, people with humanity who want to help others.
Vsakič, ko na ulici vidim nekoga z arabsko ruto, kefijo, ali majico z motivom lubenice, se mi nasmeh raztegne čez ves obraz. To me osrečuje, ker kaže, da se ljudje zavedajo, kaj se dogaja in da se postavijo na pravo stran v tem primeru. Tudi majhna dejanja – umetnik, ki ustvarja, glasbenik, ki piše pesmi – pomenijo veliko. To občudujem. Je nekaj izjemnega, kar me res osreči. Vem, da ne glede na to, kar se dogaja na svetu, še vedno obstajajo dobri ljudje, ljudje, polni človečnosti, ki želijo pomagati drugim.
Podpri Strašno hude
Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .
👇
Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva.