Matjaž Šerkezi, alpinist, ki ga smrt ni naredila močnejšega, ampak drugačnega
#103
Alpinist, dolgoletni gorski reševalec, inštruktor in strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije je smrt srečal večkrat, kot si večina med nami sploh želi predstavljati. A ni le tisti, ki rešuje; tudi sam se je večkrat znašel v okoliščinah, ko je šlo za sekunde.
Matjaž Šerkezi. Foto: Matej Povše
Gorski reševalec je že od svojega 16. leta. Že na prvi intervenciji je moral v hrib po alpinista, ki se je smrtno ponesrečil. Zadnje leto reševanje postavlja na stranski tir; videl je preveč nesreč in smrti, poleg tega pa hčerko trenira v gorskem kolesarstvu. »Gorsko reševanje ni hec. Če nisi stoodstotno v tem, postane nevarno zate in posledično za celotno ekipo,« pravi.
Smrt v njegovem otroštvu nikoli ni bila prav daleč. Odraščal je na Koroškem, v skromnih razmerah. Spominja se, da so na podeželju takrat pokojnike še imeli doma na parah, od njih pa so se poslavljali tudi več dni. »Za nas otroke to ni bila tragedija, ampak tudi družaben dogodek. Videli smo se z bratranci in sestričnami, odrasli pa so se po svoje poslavljali.« Babica mu je pripovedovala, da so pokojnika pozimi včasih kar zagrebli v sneg in ga z vozom pripeljali na pokopališče šele takrat, ko so se razmere izboljšale.
Na smrt pa je začel gledati drugače ob alpinističnih odpravah na vzhodu. Opazil je, da tam žalujoči nosijo belo. »Smrti ne jemljejo kot dokončno slovo, ampak samo kot fizični odhod.« Spomnil se je še enega pogrebnega običaja. Leta 2006 je v nepalski dolini Langtang vodil gorniški tečaj. Pokojni kolega Franc Oderlap in zdravnik Rok Maček sta se navdušena vrnila s hriba, kjer sta se grela na velikih ravnih ploščah med krokarji. Šele od Matjaža sta izvedela, da sta počivala na tibetanskem pokopališču, kjer krokarjem prepustijo razsekana trupla pokojnikov.
Šerkezi poudarja, da na terenu za čustva ni prostora. »Takrat delaš tisto, kar si se naučil. Te stvari pridejo za tabo in najslabše je, da se o njih ne pogovarjaš.« V letu, ko je sodeloval v reševalnih akcijah, v katerih je bilo šest hudih smrtnih nesreč, je vse prinašal domov nepredelano. »Nezavedno se spremeniš kot človek. Trd rataš.« Pomagal mu je pogovor s kolegi reševalci, pa tudi črn humor, ki te »postavi na realna tla«.
Tudi sam se je večkrat znašel na robu: večkrat ga je zajel plaz, na 6000 metrih pa je padel v ledeniško razpoko. »Spomnim se, da je let trajal zelo dolgo in da sem si rekel: Ej, Šerki, to je to.« Potem se je vse stemnilo. Ko se je zbudil, sta s soplezalcem splezala iz razpoke in nato še dva dni brez vode plezala in sestopala. In zdi se mu, da je bilo to veliko težje prenesti kot sam padec.
»Srečevanja s smrtjo te ne naredijo močnejšega, naredijo te drugačnega,« pravi. In bolj kot dolžina življenja mu je pomembna njegova kakovost, pa tudi to miselnost, da ni treba vedno skočiti na prvo žogo. »Nič ni tako nujno, da mora biti takoj zdaj.«
Podkasti "Strašno huda navodila za življenje" nastajajo s podporo ministrstva za kulturo.
Prisluhnete jim lahko tudi v vseh aplikacijah za poslušanje podkastov. Tam lahko podprete tudi njihovo ustvarjanje. Atmosfero letošnji sezoni daje glasba zasedbe Silence.
Podpri Strašno hude
Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .
👇
Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva.