Jani Kramar se je bal smrti, zato jo je šel spoznat
#102
Predsednik območnega odbora društva Hospic za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino že trinajst let sedi ob posteljah umirajočih in njihovim svojcem pomaga spregovoriti o tistem, o čemer najraje molčimo ali premlevamo v sebi.
Jani Kramar. Foto: Matej Povše
Trinajst let sedi ob posteljah ljudi, ki so v jeseni življenja, in po lastnih besedah jih je na zadnjo pot pospremil vsaj sto. Jani Kramar je predsednik območnega odbora Slovenskega društva Hospic za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino. Bdi nad postavitvijo druge Hospicove hiše v Sloveniji in vodi program za detabuizacijo smrti. Pred tem je 35 let delal v turizmu. Smrti se je nekoč silno bal in prav zato je postal prostovoljec, saj jo je hotel bolje razumeti. Čeprav je odraščal v zdravniški družini, kjer smrt ni bila tabu, je šele pozneje spoznal, da mu je nekaj manjkalo: »Smrt ni samo medicinski pojav. Človek je vsaj še duhovno, socialno in duševno bitje.«
Spodbuja pogovore o smrti, saj so »zadrege ob koncu življenja manjše, če se o določenih stvareh spregovori takrat, ko je še čas«. Na obiskih ga svojci pogosto prosijo, naj bolniku ne omenijo diagnoze ali smrti, bolnik pa ga ob odhodu prosi, naj o tem, da se zaveda svojega konca, ne pove svojcem. Vsi torej vse vedo, vsak pa želi zaščititi drugega. Med kuhinjo in spalnico tako zraste zid, dragoceni tedni, ki bi jih lahko minili pogovorom, pa minevajo. Priročnika za takšne trenutke, ko se srečuje z neozdravljivo bolnimi in njihovimi svojci, seveda ni, zato v družine prihaja kot »eno veliko uho, pa majhna usta«.
Hitre smrti si sam ne želi več. Ob bolnikih je namreč spoznal, da čas pred slovesom omogoči, da nekomu rečeš »Oprosti« ali »Adijo«, svojcem pa da neprecenljivo izkušnjo. Ob tem se rad spomni na misli zdravnika in pravnika Janeza Milčinskega, ki je nekoč dejal, da neozdravljivo bolan človek potrebuje samo tri stvari: da ga ne boli, da ni sam in da nima občutka, da je komurkoli odveč.
In nenazadnje, Jani Kramar pravi, da tudi v času, ko se smrt bliža, prostor za smeh ostaja. Ob 85. rojstnem dnevu gospe Majde, deset dni pred njeno smrtjo, so ob postelji odprli buteljko vina. Ko jo je vprašal, ali bo popila še kozarček, je odvrnila: »Jani, če še enega spijem, bom kar obležala.«
Podkasti "Strašno huda navodila za življenje" nastajajo s podporo ministrstva za kulturo.
Prisluhnete jim lahko tudi v vseh aplikacijah za poslušanje podkastov. Tam lahko podprete tudi njihovo ustvarjanje. Atmosfero letošnji sezoni daje glasba zasedbe Silence.
Podpri Strašno hude
Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .
👇
Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva.