Z Marijano Brecelj po Ljubljani njene mladosti
Marijana Brecelj, Maja Čakarić, Klara Škrinjar. Foto: Knjižnica Otona Župančiča
Pogovorni večer, ki je odprl letošnjo sezono cikla "Ljubljana moje mladosti", je bil posvečen filmski in gledališki igralki Marijani Brecelj, izjemni ustvarjalki z več kot sto gledališkimi predstavami in več kot 50 filmskimi vlogami, med katerimi so filmi Čisto pravi gusar, Pod njenim oknom, Piran Pirano pa tudi serija Reka ljubezni Za svoje delo je prejela številne nagrade, vključno z zlato paličico, Vesno za najboljšo igralko in Berta za življenjsko delo.
Marijana Brecelj je v pogovoru delila spomine na svoje otroštvo v Ljubljani. Opisala je življenje v veliki hiši z vrtom, pa kako je že zgodaj spoznala čarobnost gledališča skozi brskanje po mamini garderobi in kostumih, kar je spodbudilo njeno domišljijo. Spominjala se je sedenja za otroški portret pri slikarju Sternenu in obiska pri zobozdravniku, po katerem jo je čakal kornet s smetano v slaščičarni Slon – spomin, ki ji ostaja ljub še danes. Pripovedovala je še o odraščanju s tremi brati, o pogostih prerekanjih in igrah, v katerih pa je vedno veljalo pravilo "dva proti dvema". Ob hiši, polni življenji, je cenila tudi samoto na vrtu, kjer si je rada na glas pripovedovala zgodbe.
Vzgojena je bila v okolju jasnih vrednot, kjer starši, mama, igralka, in oče, politik, niso dopuščali preobilja, za kar jima je še vedno hvaležna. Šest let, ki jih je med enajstim in osemnajstim letom preživela v Beogradu, je bilo ključno obdobje njene mladosti. Tam je doživela prve ljubezni in prijateljstva ter se povsem vživela v tamkajšnji način življenja. Posebej se spominja vonja lip v ulici pod Narodnim dramskim gledališčem, ki jo še danes ponese v čas, ki ga je preživela tam. Njen načrt, da se po maturi vrne v Beograd in študira igro, se ni uresničil. Vsaj ne v tem delu, da bi se vrnila v Beograd. Ostala je v Ljubljani, kjer je diplomirala iz dramske igre.
Prvo filmsko vlogo je sicer dobila po naključju na Tromostovju pri 13. letih v Klopčičevem filmu Na sončni strani ceste, kar je bil zanjo kot nekakšen uvod v Hollywood, o katerem je sanjala.
V Ljubljani je naposled, kljub želji po vrnitvi v Beograd, našla svoje prostore na “sončni strani ceste”, med drugim tudi v znamenitem Šumiju. Lokal je bil živahno središče študentskega življenja, in tako tudi njenega. Tam se je srečevala z umetniki in disidenti, kar je močno zaznamovalo njeno oblikovanje v času, ki je sovpadal z vrenjem leta 1968.
Danes mesto doživlja kot lepega, a včasih tudi preveč turističnega, in še vedno ceni cvetoče kostanje in druženja s prijateljicami na tržnici.
V tokratnem ciklu Ljubljana moje mladosti Maja in Klara gostiva jamarja, planinca in zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani Jurija Kunaverja (4. november v Slovanski knjižnici) in eno najvidnejših in najpomembnejših slovenskih kipark Dragico Čadež (2. december v Knjižnici Otona Župančiča).
Prisluhnete pa lahko tudi minulim epizodam:
