Vemo ali mislimo, da vemo: Duševne težave lahko rešiš sam, če se za to odločiš
Ilustracija: UI Microsoft Copilot.
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Stereotipe o duševnem zdravju pojasnjuje dr. Maša Černelič Bizjak s Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem.
dr. Maša Černelič Bizjak. Foto: osebni arhiv
Duševne težave lahko rešiš kar sam, če se odločiš in potrudiš
Ne drži. Duševnih težav ne moremo rešiti kar sami, saj niso zgolj stvar naše volje ali truda. Še več, takšna napačna predstava lahko povzroči stigmo in občutek krivde, saj osebe menijo, da so same krive za svoje težave, čeprav to ni res. Vzrok za duševne težave je namreč pogosto kombinacija bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov, na primer, genetike, kemičnega (ne)ravnovesja v možganih, travmatičnih izkušenj, stresa, socialne podpore, ipd. V večini primerov se duševna bolezen ne bo izboljšala, če jo bomo poskušali zdraviti sami brez strokovne pomoči psihologa, psihiatra, terapevta ali podporne skupine. Lahko pa sami storimo nekaj stvari, ki bodo nadgradile načrt zdravljenja: da se držimo načrta zdravljenja, ne izpuščamo terapevtskih srečanj, skrbimo za spanje, redno telesno aktivnost, se učimo strategij obvladovanja stresa.
Antidepresivi spremenijo težave
Delno drži. Atidepresivi lahko pomagajo ublažiti težave tako, da ublažijo vrsto simptomov, kot na primer simptome tesnobe, žalosti, izboljšajo spanje in energijo, ker vplivajo na ravnovesje nevrotransmiterjev v možganih. Torej so nepogrešljiv del zdravljenja zmernih in hudih depresivnih motenj ter nekaterih anksioznih in obsesivno-kompulzivnih motenj, zlasti kadar simptomi pomembno ovirajo vsakodnevno funkcioniranje. Vendar pa ne drži, da rešijo težave sami po sebi. To pomeni, da ne odpravijo vzrokov za te težave, na primer, vpliva travmatičnih izkušenj, težkih odnosov, stresa v okolju. Zato so najbolj učinkoviti v kombinaciji s psihoterapijo in podporo okolja, ki pomaga razumeti in obvladovati izzive, ki prispevajo k duševnim težavam.
Duševne motnje so redke
Ne drži. Duševne motnje so pogoste in po nekaterih podatkih med glavnimi vzroki invalidnosti po vsem svetu. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije bo približno 1 od 8 ljudi na svetu v določenem obdobju življenja doživel duševno motnjo. Najpogostejše so anksiozne motnje in depresija, pogoste so tudi motnje spanja, motnje hranjenja in različne odvisnosti. Depresija naj bi bila eden vodilnih vzrokov za nezmožnost za delo in prezgodnjo upokojitev. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da ima približno 1 od 7 mladostnikov, starih od 10 do 19 let, neko duševno motnjo, pri čemer se veliko motenj začne v adolescenci, a pogosto ostanejo nediagnosticirane in nezdravljene. Pomembno je še vedeti, da duševne motnje pomembno vplivajo na potek in izide kroničnih telesnih bolezni (npr. sladkorne bolezni, bolezni srca) ter da kombinacija duševnih in telesnih motenj poveča tveganje za smrtnost in zmanjšano kakovost življenja. Mit o redkosti duševnih motenj tudi prispeva k stigmi in preprečuje ljudem, da bi pravočasno poiskali pomoč. Če povzamemo, duševne motnje so globalno zelo razširjene in pomembno prispevajo k obolevnosti ter prezgodnji umrljivosti. Posebej skrb vzbujajoče je njihovo visoko breme pri mladostnikih in velik delež nezdravljenih primerov, kar poudarja nujnost zgodnje prepoznave, dostopne pomoči in zmanjševanja stigme.
Strašno hudi nadaljujejo rubriko Vemo ali mislimo, da vemo. Začeli so jo v sezoni Strašno brihtnih, da bi z njo pomagali razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo. Na ta način ozaveščajo javnost o pomenu raziskovanja in izobraževanja ter pomena znanja v družbi nasploh.
Podkasti in druge medijske vsebine nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.