Vemo ali mislimo, da vemo: Perzeidi so padajoče zvezde
Ilustracija: UI Microsoft Copilot.
Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić
Stereotipe o Perzeidih oziroma meteorskem roju pojasnjujeta doktorski študent Darko Kolar in docentka za astronomijo Tanja Petrushevska s Fakultete za naravoslovje, oba sta tudi raziskovalca v Centru za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici.
Tanja Petrushevska. Foto: Blaž Samec
Darko Kolar. Foto: Univerza v Novi Gorici
Perzeidi so padajoče zvezde oziroma utrinek je kamen, ki gori
Ne drži. Perzeidi niso padajoče zvezde - v resnici niso niti zvezde niti goreči kamni. Vsako leto avgusta Zemlja na svoji tirnici okoli Sonca prečka prašno sled, ki jo za seboj pušča komet Swift-Tuttle. Drobni delci iz te sled vstopijo v naše ozračje s hitrostjo, ki lahko doseže do 70 km/s (oziroma 250.000 km/h). Zaradi trenja z zrakom se delec se segreje na več tisoč stopinj Celzija, zaradi česar se njegove zunanje plasti, ki so večinoma iz silicija, niklja in železa, uparijo. Močno se segreje tudi okoliški zrak in zažari. Tako nastane svetla sled, ki jo opazimo na nebu in imenujemo meteor ali utrinek (nekateri ji pravijo padajoča zvezda). Večino svetlobe, ki jo opazimo, povzročijo pregreti atmosferski plini, manjši del pa snov, ki je izhlapela s samega delca. Zaradi gibanja Zemlje glede na to prašno sled se zdi, da Perzeidi prihajajo iz iste smeri neba – iz ozvezdja Perzej. Meteorski roj Perzeidov – njegov vrhunec bo letos okoli 12. avgusta – je eden največjih v letu in lahko prinese do 50 ali celo 100 meteorjev na uro.
Meteorski roj postaja čedalje šibkejši
Ni trdnih dokazov, da meteorski roj Perzeidov slabi. Število meteorjev, ki jih vidimo, ni neposredna mera za dejansko število delcev v kometovi sledi na mestu, kjer jo prečka Zemlja. Število opaženih meteorjev se lahko iz leta v leto precej razlikuje zaradi opazovalnih dejavnikov na Zemlji. Na primer: polna Luni lahko s svojo svetlobo zasenči šibkejše meteorje, nebo lahko zakrivajo oblaki, v svetlobno onesnaženih krajih je vidnih manj meteorjev. Prav tako je pomemben tudi čas opazovanja, tako bo na primer ob zori vidnih manj meteorjev. Razlike v številu opaženih meteorjev so lahko tudi posledica same narave meteorskega roja. Zemlja lahko prečka gostejša ali redkejša območja prašne sledi kometa Swift-Tuttle. Sled nenehno preoblikujejo gravitacijski vplivi planetov, zlasti Jupitra in Sonca. Kljub temu Perzeidi ostajajo eden najbolj dejavnih in zanesljivih meteorskih rojev – ki ne postaja šibkejši, temveč se njegova dejavnost dinamično spreminja.
Meteorji so nevarni in lahko padejo na Zemljo
Ne drži. Čeprav so meteorji dramatičen nebesni pojav, praktično nikoli niso nevarni. Roj Perzeidov je obsežen, razpršen oblak delcev, ki so med sabo običajno oddaljeni več kot 100 kilometrov. Meteoroidi, kot imenujemo te delce v vesolju, so večinoma majhni in imajo maso okoli enega grama ali manj, in neškodljivo zgorijo v zgornjih plasteh ozračja na višini približno 100 kilometrov. Po ocenah Zemljo vsak dan doseže več kot 44 ton meteoritskega materiala, večinoma v obliki mikrometeoroidov. Občasno večji meteoroid ne zgori v celoti, preživi pot skozi ozračje in pade na Zemljino površje. Takemu delcu pravimo meteorit. Kljub temu meteoroidi niso nevarni, saj je verjetnost, da nas kak zadane, izredno majhna. Bolj nevarni so asteroidi, ki so večji od meteoroidov. Vendar so padci velikih asteroidov, ki bi lahko močno vplivali na življenje na Zemlji, zelo redki, po ocenah se zgodijo le enkrat na nekaj deset milijonov let.
Strašno hudi nadaljujejo rubriko Vemo ali mislimo, da vemo. Začeli so jo v sezoni Strašno brihtnih, da bi z njo pomagali razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo. Na ta način ozaveščajo javnost o pomenu raziskovanja in izobraževanja ter pomena znanja v družbi nasploh.
Podkasti in druge medijske vsebine nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.