Zakaj je treba ob smrti takoj ustaviti uro in zakriti ogledalo
José Gutierrez Solana, Zrcalo smrti, 1929.
Ob smrti se po ljudskem verovanju čas ustavi in izginejo pa tudi odsevi, da se duša lahko varno poslovi, živim pa se za trenutek povrne občutek reda v svetu, ki se je pravkar zamajal.
Maja Čakarić
Bolniku se bliža zadnja ura. Doma je, leži, obkrožen je s svojci. Vdihne … in še zadnjič izdihne. Takrat se po ljudskem izročilu linearni tok časa simbolno prekine, v hiši zavladata tišina in mir. Smrt je v zavesti skupnosti biološki dogodek, a je tudi več kot to, saj globoko zamaje kozmični red. Zato svojci takoj ob smrti vzpostavijo strog obredni red.
Med najbolj razširjena simbolno pomembna dejanja sodita ustavitev stenske ure in zastiranje ogledal s črnim blagom. Svet živih po ljudskem verovanju je šele takrat zaščiten pred vdorom zla iz onostranstva, obenem pa žalujočim takšna dejanja pomagajo ublažiti občutek neizprosne minljivosti.
Ustavljena ura res pokaže, kdaj se je pokojniku iztekel čas, predstavlja pa še nekaj več: takrat se obredno prekine linearni zemeljski čas. Kot je zapisano v zborniku Smrt v slovenskih ljudskih šegah in verovanju, ki sta ga uredila Neva Brun in Marjan Remic, so ljudje namreč verjeli, da se mrliču ne sme pustiti, da bi se »mučil s štetjem ur in minut in da bi ga bilo strah, ker bo moral prezgodaj iz domače hiše«.
Če urnih kazalcev ne bi ustavili, bi lahko »smrt še naprej tekla po hiši«, zato bi obstajala nevarnosti, da bi k sebi poklicala naslednjega družinskega člana. To pa bi pomenilo tudi, da v hiši, kjer kraljuje Smrt, do pokojnika ne izpolnjujejo pietetne dolžnosti. Po pogrebu so uro znova navili.
Psihološko in literarno razsežnost tega dejanja je v poeziji nepozabno ujel britansko-ameriški pesnik W. H. Auden v besedilu Pogrebni blues. Njegov uvodni klic v pesmi neposredno zrcali ljudsko prepričanje, kako svet ob smrti ne more več teči naprej.
Ustavite čas,
izklopite telefon.
Vrzite psu kost,
da bo utihnil tudi on.
Ne zven klavirja,
naj se čuje bobnov glas.
Prinesite krsto,
naj žalujoči pridejo v vas.
Njegovi verzi ponazarjajo, kako bi moral vesoljni red zastati, ko umre tisti, ki nam veliko pomeni. Avtor kot da ubesedi tisto, kar so ljudje pri nas počeli ritualno: ustvarili so prostor, kjer se čas ne meri in kjer zavlada tišina. Duša ima tako prosto pot za odhod, žalujoči pa lažje preživi v trenutku, ko se njegov svet razleti na koščke.
Še bolj kompleksno je verovanje, povezano z ogledali. Zrcalo je v ljudski miselnosti portal, skozi katero lahko pokojnik preide nazaj ali pa se v njem celo ujame njegova duša, ki je v prvih urah po smrti še zmedena.
Svojci so takoj po smrti ogledala v hiši prekrili s črnimi blagom ali rjuhami, da se duša v njih ne bi uzrla, piše etnologinja Jelka Pšajd v monografiji Čez ta prag me bodo nesli, kjer je opisovala smrtne šege in pogrebne prakse v Pomurju in Porabju. Če bi se, bi po ljudskem verovanju lahko ostala ujeta med svetovi in bi lahko oživela, postal nemiren povratnik, ali vzela koga od živih. Še več, ljudi je bilo močno strah, da bi v odsevu namesto sebe zagledal smrt, če bi se v sobi z mrličem pogledali v ogledalo. Bledica mrliča bi skoraj zanesljivo prineslo njegovo smrt.
Takšne navade niso omejene le na slovenski prostor, temveč so del širše evropske in svetovne folklorne dediščine. Arnold van Gennep v svojem temeljnem delu Les rites de Passage uvršča te geste v liminalno fazo prehoda, obdobje »vmesnosti«, ko pokojnik še ni zapustil sveta živih, a nima več mesta v njem.
James George Frazer v znameniti študiji Zlata veja razlaga, da strah pred odsevi izvira iz arhaičnega pojmovanja duše kot nečesa krhkega, kar se lahko zrcali v vodi ali steklu. Če bi zrcalna podoba v prisotnosti smrti razpadla ali bila »ukradena«, bi to za živega pomenilo neizogiben konec.
Ko so svojci tako obredno urejali prostor, v katerem »čas ne teče« in kjer »ni odsevov«, so dobili občutek, da v tem bivanjskem kaosu ohranjajo nadzor. Etnologi takšna verovanja razumejo kot psihološko orodje za strukturiranje žalovanja. Ko ura več ne tiktaka, podoba pa je zakrita, je smrt ločena od profanega vsakdana in dobi sakralni okvir. S temi omejitvami pa, morda paradoksno, omogočajo prihodnost tistim, ki so ostali na tej strani praga.
Preprečevanje nalezljivosti smrti
Svojci ob smrti v znamenje spoštovanja strogega obrednega reda niso le ustavili ure in zakrili ogledal. Opravili so številna druga ravnanja, da bi preprečili t. i. »nalezljivosti smrti«, duši rajnega pa zagotovili varno pot v onostranstvo. Takoj po izdihu so v sobi odprli okna, da bi duša lahko nemoteno zapustila prostor, ponekod so pometli smeti, da bi jo spravili ven, če se je slučajno skrivala v kotu, vodo zlili iz vseh posod, saj je po ljudskem verovanju Smrt v njih umila svojo koso. Poseben je bil obred budnosti: ker naj bi bila smrt nalezljiva predvsem za speče, so svojci ob nastopu smrti nemudoma zbudili vse pod isto streho, pa tudi živino v hlevu in čebele v panjih, da jih pokojnik ne bi »potegnil za seboj« v onostranstvo. V hiši so zapovedali popolno tišini, vsi pa so morali tudi prekiniti vsa težja kmečka opravila, medtem ko je pokojnik ležal doma, saj bi hrup in nemir motila njegov mir in ogrozila letino. V tem času pa se zaradi tabuja najožji svojci niso smeli dotikati trupla. To obredno pomembno nalogo so praviloma prevzeli sosedje, ki so ga umili z blagoslovljeno vodo in ga oblekli, da bi pred Boga stopil čist in se ne bi »hodil nazaj umivat«.
Strašno hudi nadaljujejo rubriko Vemo ali mislimo, da vemo. Začeli so jo v sezoni Strašno brihtnih, da bi z njo pomagali razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo. V sklopu letošnjega projekta Strašno huda navodila za konec … in življenje pa zbiramo in pojasnjujemo mite, stare modrosti, vraže, verjetja, obrede in predstave o smrti, ki so del slovenske kulturne in nacionalne dediščine.
Podpri Strašno hude
Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .
👇
Podkasti in druge medijske vsebine nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.