Dotik pokojnikovega palca je ponekod v Istri in na Primorskem veljal za zaščitno gesto, ki razblinja strah pred smrtjo. V liminalnem obdobju, se pravi, med smrtjo in pokopom, so noge simbolizirale prehod, dotik pa je žive pomiril in jim pomagal sprejeti minljivost.

»Če primeš mrtvega za palec na nogi, te ne bo prišel strašit.« To je babica položila na srce naši bralki, ki se še spominja časov, ko so pokojni ležali doma na parah. Nasvet se je po njenem spominu ohranil kot lokalno ustno izročilo v nekaterih delih Primorske in Istre. Danes se sliši kot ostanek vraževerja, a gre za bržkone za kompleksno apotropejsko znamenje, obredno dejanje, ki naj bi odvrnilo zlo in žive zaščitilo pred nevarnostjo, ki jo v ljudski domišljiji predstavlja bližina smrti.

V tradicionalnem slovenskem okolju strah pred smrtjo ni bil le čustven, temveč tudi funkcionalen. Kot pojasnjuje etnologinja dr. Mirjam Mencej z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, je bil neposreden stik s truplom pomemben del procesa »zgubljanja strahu«. Stik z njimi je pomagal živim, da so smrt dojeli kot realnost, ne kot grožnjo.

Smrt v času, ko pokojnik še leži doma, a še ni pokopan, v t. i. liminalnem prostoru in času, prehaja med dvema svetovoma. Britanski antropolog Victor Turner to opiše kot stanje, v katerem posameznik »ni več to, kar je bil, in še ne to, kar bo postal«. V tem obdobju je pokojnik po ljudskem verovanju bitje na pragu, ki bi lahko »poklicalo« žive za sabo. Zato so se razvile številne zaščitne prakse.

Zakaj prav palec na nogi? Simbolika nog je tudi v slovenskih pogrebnih šegah zelo pomembna. Etnologinja Helena Ložar Podlogar v članku Šege ob smrti na slovenskem podeželju poudarja, da ima smrt svojo »smer«: z nogami naprej. Z nogami naprej se pokojnika odnese iz hiše, z nogami naprej se ga položi v grob, noge so tisti del telesa, ki prve prestopijo prag onostranstva. » Z nogami ga nesejo naprej, s krsto prekrižajo vse prage, kar naj velja kot njegovo slovo, po starih verovanjih pa tako ne bi našel prave poti, če bi se po naključju vrnil,« piše. Če bi pokojnika nesli z glavo naprej, bi po ljudskem verovanju njegov pogled ostal ujet v domačem prostoru in bi se duša vračala. Zato so pogosto s krsto prekrižali vse pragove, da bi simbolno zaprli pot nazaj. Mogoče je razumeti, zakaj se je ohranil običaj z dotikanjem palca: palec je najmanj intimen del telesa in hkrati tisti, ki kaže v smer odhoda.

Psihoanalitičarka Julia Kristeva trdi podobno. V knjigi Powers of Horror truplo opiše kot skrajni primer tistega, kar imenuje abjekt. Hkrati nas odbija in privlači, ker razkriva mejo med življenjem in smrtjo. Kot zapiše: »Truplo je smrt, ki okuži življenje.« V tem smislu je bil v tradicionalnih skupnostih zavesten dotik pokojnikovega telesa način, kako razbiti to psihološko mejo groze. Z dotikom obredno nevtraliziramo strah, saj je smrt iz abstraktne grožnje spremenil v otipljivo, obvladljivo dejstvo. In tudi v antropološkem smislu je šlo za dejanje, ki je žive simbolno utrdilo v soočenju z minljivostjo in jim omogočilo, da so pokojniku “dovolili oditi”.

Predstava, da pokojnik po smrti odide na dolgo pot, je razširjena po vsej Evropi. V germanskem in nordijskem prostoru so poznali koncept Totenschuhe ali Heline čevlje (helskór). To je obuvalo, ki naj bi duši pomagalo na poti v onstranstvo. Prav ta stara, poganska verovanja, ki jih raziskujejo tudi tuji viri (npr. Eldaring), pri tem poudarjajo, da duša brez dobrih čevljev na tej poti trpi. Čeprav slovenski etnološki viri ne potrjujejo enakega običaja, je primerjava pomembna, ker kaže, kako globoko je zakoreninjena predstava o »zadnji poti«.

Strašno hudi nadaljujejo rubriko Vemo ali mislimo, da vemo. Začeli so jo v sezoni Strašno brihtnih, da bi z njo pomagali razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo. V sklopu letošnjega projekta Strašno huda navodila za konec … in življenje pa zbiramo in pojasnjujemo mite, stare modrosti, vraže, verjetja, obrede in predstave o smrti, ki so del slovenske kulturne in nacionalne dediščine.

Preverite tudi:

Podkasti in druge medijske vsebine nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.

Kako dotik pokojnikovega palca pomaga obvladovati strah pred smrtjo