Zakaj smrt čez ramo nosi koso?
Upodobitev mrtvaškega plesa v Beramu. Foto: creative commons, CC BY-SA 3.0
Pojasnilo je pripravila etnologinja in umetnostna zgodovinarka dr. Monika Kropej Telban, sodelavka Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Uredili sta ga Klara Škrinjar in Maja Čakarić.
Korenine upodobitve poosebljene smrti, ki v roki drži koso za »žetev duš«, segajo daleč v antiko. V starogrški mitologiji sta bila namreč srp in kosa atributa boga Kronosa, ki pooseblja čas in žetev. Takšno prispodobo je kasneje posvojila tudi krščanska ikonografija. Tako v Stari kot v Novi zavezi je omenjena smrt s srpom, s katerim bo »požela plevel« na svetu.
Zanimivo je, da smrt v prvih stoletjih krščanstva niso upodabljali kot okostnjak. Ta preskok se je zgodil v 12. stoletju z razmahom sholastične filozofije. Pozornost so obrnili k preučevanju narave, s tem pa se je povečalo tudi zanimanje za človeško anatomijo. Okostnjak je postal podoba smrti, saj je neposredno odražal naravno spremembo telesa po smrti.
Slikarji in kiparji tistega časa so prav s podobo okostnjaka želeli poudariti minljivost materialnega sveta. Okostnjak je spomnila, da od človeka na koncu ne ostane nič drugega kot okostje.
V slovenskem prostoru so se podobe okostnjaka s koso ali brez uveljavile zelo zgodaj, in sicer predvsem v cerkvah na stenskih poslikavah, na reliefih pa tudi v podobi prostostoječih kipov.
Najstarejša doslej znana reliefna upodobitev okostnjaka s koso v Sloveniji je relief na cerkvi sv. Martina v Poljanah nad Škofjo Loko. Čeprav je bila cerkev med drugo svetovno vojno uničena, se je relief iz 13. stoletja ohranil in je danes vzidan v zunanjo steno Loškega gradu blizu glavnega vhoda v muzej.
Izsek freske v Hrastovljah. Foto: creative commons, CC BY-SA 3.0
Posebej zanimive so upodobitve t. i. mrtvaških plesov, ki so bile pogosto naslikane na stenskih freskah evropskih cerkva. Ples z okostnjaki, ki imajo ponekod v rokah koso, opominja na krhkost človeškega življenja in na nepomembnost slave in bogastva.
V Istri so se ohranile v notranjosti cerkve Svete Trojice v Hrastovljah (1490), delo slikarja Janeza iz Kastva, in v cerkvi Svete Marije na Škrilinah pri Beramu (1474), delo slikarja Vincenca iz Kastva.
Smrt ima v pripovedih in pri upodobitvah po Evropi tudi druge atribute, na primer meč ali pa lok s puščicami, ko nakazuje na motiv zmagoslavja. V rokah ima lahko trobento, s katero oznanja bližajoči konec. Kot apokaliptična prikazen jezdi mršavega črnega konja. Na hrbtu ima lahko oprtan koš, v katerega meče in »nabira« ljudi.
Na upodobitvi mrtvaškega plesa v Hrastovljah je na koncu povorke upodobljena kot okostnjak z lopato in krampom – orodjema, s katerima bo na koncu pokopala vse udeležence plesa.
Zakaj pa ji je ime Matilda?
Ime Matilda izvira iz nemškega Mathilde, ki v svojem izvirnem germanskem pomenu združuje besedi za »moč« (mahti) in »boj« (hild). Matilda je torej tista, ki je »močna v boju« – ker v poslednjem boju z njo nihče ne zmaga, se je ime ustalilo kot poosebitev neizbežnega konca.
Čeprav se pomen sklada z neizprosnim značajem smrti, pa je pri nas pot do tega imena vodila skozi zanimiv jezikovni obrat. Jezikoslovec Marko Snoj v Slovenskem etimološkem slovarju pojasnjuje, da slovensko poimenovanje Matilde izvira iz kočevske nemščine, kjer so okostnjaku s koso rekli žangaišmattl, dobesedno ‛Matija s koso’, (Mattl kot Matija). Smrt so poimenovali z Matijo, ker ta goduje 24. februarja, ko je proti koncu zime umrljivost največja. Ker je v nemščini smrt moškega spola (der Tod), v slovenščini pa ženskega, se je nemški Mattl zaradi zvočne podobnosti pri nas spremenil v žensko ime Matilda.
Strašno hudi nadaljujejo rubriko Vemo ali mislimo, da vemo. Začeli so jo v sezoni Strašno brihtnih, da bi z njo pomagali razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo. V sklopu letošnjega projekta Strašno huda navodila za konec … in življenje pa zbiramo in pojasnjujemo mite, stare modrosti, vraže, verjetja, obrede in predstave o smrti, ki so del slovenske kulturne in nacionalne dediščine.
Podkasti in druge medijske vsebine nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.