Zakaj naši predniki vode, s katero so umili pokojnika, niso preprosto zavrgli, ampak so jo skrbno odnesli proč od hiše, in kaj bi se po njihovem verovanju zgodilo, če bi se razlila?
Read More
V ljudski zavesti so odpre oči pomenile nevarnost. Verjeli so, da mrlič »špega« po hiši in med svojci išče nove žrtve, ki bi jih potegnil s seboj v onostranstvo.
Read More
Ob smrti se po ljudskem verovanju čas ustavi in izginejo pa tudi odsevi, da se duša lahko varno poslovi, živim pa se za trenutek povrne občutek reda v svetu, ki se je pravkar zamajal.
Read More
Danes morda pozabljeni obred umivanja lobanj in podoba bele cule, v katero je zavita, zbuja nelagodje, vendar je prav ta neposreden fizični stik ljudem pomagal premagati eksistencialno tesnobo in sprejeti naravni življenjski krog.
Read More
Dotik pokojnikovega palca je ponekod v Istri in na Primorskem veljal za zaščitno gesto, ki razblinja strah pred smrtjo. V liminalnem obdobju, se pravi, med smrtjo in pokopom, so noge simbolizirale prehod, dotik pa je žive pomiril in jim pomagal sprejeti minljivost.
Read More
Podoba smrti s koso ni naključna, je plod prepleta starogrške mitologije, krščanske ikonografije in zanimanja za človeško anatomijo v srednjem veku. Ta motiv se je v slovenskem prostoru pojavil že v 13. stoletju.
Read More
Zgodovinski podatki in ljudsko izročilo pritrjujejo: rek ni le metafora, temveč neposredno odseva čas, ko so ženske z rojstvom tvegale življenje - svojega in otrokovega.
Vabimo vas, da pobrskate po spominu in z nami delite mite, pregovore, vraže, predstave, ki so bile vedno zasidrane v vašem domačem okolju, o katerih so vam pripovedovali stari starši …