Zakaj so naši predniki pokojnikom na oči polagali kamenčke
M. C. Escher: Barva oči, 1946
Ob smrti se po ljudskem verovanju čas ustavi in izginejo pa tudi odsevi, da se duša lahko varno poslovi, živim pa se za trenutek povrne občutek reda v svetu, ki se je pravkar zamajal.
Maja Čakarić
V izbi zavlada tišina, prekine jo le prasketanje blagoslovljene sveče. Vonj po brinu in vosku se meša s hladom iz sobe, kjer na postelji, visoko dvignjeni z deskami in prekriti z belim lanenim prtom, leži pokojnik. Njegovo telo je mirno, a pogled na obraz sproža nelagodje: veke so ostale odprte in čeprav so oči motne, se zdi, kot da nepremično zrejo v prostor. Po ljudskem verovanju takšen mrlič »špega«, ker »ze seboj nekoga zove«.
Strah, da smrt »išče« svojo naslednjo žrtev, da »čaka« na koga od svojcev, da ga bo »potegnil s seboj«, je bil v zavesti ljudi močnejši od žalosti. Zato eden od zbranih stopi naprej, pobere dva gladka kamenčka in ju previdno položi na pokojnikove veke. Ob teži se oči zatisnejo, okno v onostranstvo se zapre, obredni red se vrne v hišo.
Etnologinja Helena Ložar Podlogar v svojem delu Tihi pomniki minljivega časa pojasnjuje, da vsa obredna ravnanja ob smrti prepletata dva temeljna motiva: zavest o trajni povezanosti s pokojnim in skrb za odrešenje njegove duše. Čeprav se vsa dejanja navidezno ujemajo s krščansko interpretacijo, kjer se duša v vicah očiščuje za vstop v nebesa, pa ljudsko verovanje, povezano z onostranstvom, pogosto seže globlje, v prostor arhaičnega strahu. Po smrti namreč ni vsaka duša odrešena. Zaradi tistih, ki končajo v peklu, se poveča število zlih duhov, ki prežijo na žive. S številnimi šegami, kjer si strah in slovo podajata roke, so tudi na Slovenskem poskušali te nevarne sile omiliti, če že ne uničiti.
Ko se tako pokojnik v etnološkem smislu poslovi od sveta živih, vstopi v prehodno obdobje in še nima svojega mesta v svetu mrtvih. Polaganje kamenčkov (ali kovancev) na pokojnikove veke je bilo nujno apotropejsko oziroma obrambno dejanje, ki naj bi pokojniku onemogočila »gledanje« nazaj in preprečilo, da bi smrt v hiši postala nalezljiva. Ložar Podlogar navaja, da so že stari Rimljani pokojnikom zapirali oči, pri nas pa je ta sveti običaj izviral iz groze pred tem, da bi mrlič s svojim »hudim pogledom« za seboj potegnil še koga drugega iz družine.
Lobanja Rimljana z obolom v ustih, foto: creative commons 3.0
Pokojniku so tako na veke položili kamenčka ali kovanca. Razlika je v simbolni funkciji. Kamen je fizična utež oziroma čarobna pregrada, kovanec pa predstavlja t. i. viaticum oziroma popotnico. Praksa s kovancem se neposredno navezuje na antično religioznost. Stari Grki so verjeli, da mrtvec s kovancem (obolom) v roki, na ustih, tudi na očeh poravna plačilo brodniku Haronu, ko ga prepelje čez podzemno reko Stiks.
Sicer pa obstajajo materialni dokazi o zapiranju oči še iz mnogo starejših časov. Na mezolitskem najdišču Zvejnieki v Latviji so na oči pokojnih polagali jantarne in kovinske obročke. V starodavni Kitajski so uporabljali žad, saj naj bi po njihovem verovanju ta sveti kamen ohranjal telo pred razpadom, rusko izročilo navaja kovance, judovsko pa črepinje lončene posode.
Pri nas, predvsem na nemško-slovensko poselitveni strani, se je po pisanju Ložar Podlogar ta navada ohranila vse do 20. stoletja.
Ljudje so se nasploh precej zavzeli za to, da se mrtvec ne bi vračal, zato so vzpostavili še številne druge načine, s katerimi bi zaposlili duha. Ložar Podlogar opisuje, da so ponekod mrtvemu v roke dajali lističe z nedokončanimi pesmimi ali Sveto pismo z iztrganimi stranmi, da bi moral na onem svetu razvozlavati besedilo in ne bi imel časa strašiti živih. Da bi zaprli vse poti po smrti, so ponekod pokojniku z ruto zavezali brado ali pod čeljust podložili molitvenik, da se usta ne bi odpirala.
Danes so arhaične uteži pred pokopom zamenjale sodobne praktične navade. Pred pogrebom pokojnikom pod veke vstavijo majhne, plastične diske, da ostanejo naravno zaprte in truplu ob slovesu povrnejo videz spokojnosti. Čeprav so pripomočki tehnični, v svojem bistvu še vedno opravljajo podobno funkcijo, kot so jo kamenčki naših prednikov: ob smrti povrnejo videz spokojnosti in dokončno zaprejo pogled, ki ne pripada več temu svetu.
Strašno hudi nadaljujejo rubriko Vemo ali mislimo, da vemo. Začeli so jo v sezoni Strašno brihtnih, da bi z njo pomagali razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo. V sklopu letošnjega projekta Strašno huda navodila za konec … in življenje pa zbiramo in pojasnjujemo mite, stare modrosti, vraže, verjetja, obrede in predstave o smrti, ki so del slovenske kulturne in nacionalne dediščine.
Podpri Strašno hude
Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .
👇
Podkasti in druge medijske vsebine nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.