Danes morda pozabljeni obred umivanja lobanj in podoba bele cule, v katero je zavita, zbuja nelagodje, vendar je prav ta neposreden fizični stik ljudem pomagal premagati eksistencialno tesnobo in sprejeti naravni življenjski krog.

Maja Čakarić

»Če bi lobanje ne oprali, bi novega mrtvega zemlja ven vrgla.« Ta ljudski izrek, ki ga v svoji temeljni razpravi iz leta 1955 Umita in v prt zavita lobanja pri Slovencih navaja etnolog Milko Matičetov, povzema bistvo enega najbolj nenavadnih in tabuiziranih pogrebnih ritualov pri nas. Obredno umivanje lobanje, ki ga stroka uvršča v kategorijo t. i. »drugega pokopa«, je bilo še globoko v 20. stoletju živo predvsem na Gorenjskem, Koroškem in v Kanalski dolini. Pri tem ritualu so naši predniki smrt demistificirali skozi neposreden stik z ostanki bližnjih in s tem vzpostavljali most med svetom živih in onostranstvom.

Obred je bil natančno določen: ko se je družinski grob odprl za novega pokojnika, so svojci iz prsti skrbno pobrali kosti prejšnjega mrliča. Kot v svojih zapisih o šegah ob smrti na slovenskem podeželju navaja etnologinja Helena Ložar Podlogar, je bila posebna skrb namenjena prav lobanji. Glava je zaradi svoje bližine nebu veljala za najpomembnejši del telesa. Je sedež duše, spomina in identitete. Lobanjo so morali svojci, najpogosteje hčere ali snahe, umiti z blagoslovljeno vodo. Prve zapise o tej »lepi navadi« na Gorenjskem najdemo že leta 1897 v delu Josipa Lavtižarja, omenja pa jo tudi pisatelj Janez Jalen v povesti Trop brez zvoncev (1939).

Takšno soočanje z minevanjem naj bi delovalo terapevtsko. Igralka Milena Zupančič opisuje lastno izkušnjo: ob smrti tete je morala z vodo umiti lobanjo starega očeta. Strah jo je najprej hromil, ob opravilu pa je zlagoma popustil in se spremenil v mir. Umito lobanjo so nato zavili v bel prt, jo zavezali »kakor južino«in jo na dan novega pogreba položili na krsto sveže umrlega. Tako sta se v grobu spet združili generaciji, prednik pa je postal simbolni varuh novega stanovalca.

V ozadju rituala niso bili le higienski razlogi, temveč verovanja v kozmični red. Z umivanjem se je pokojnik simbolno očistil grehov. Ljudje so verjeli, da bo duša, katere lobanja je bila oprana, v vicah manj trpela. S tem je bil zadnjič poplačan dolg roditeljem, kar potrjuje stari pregovor: »Otrok šele takrat plača materi, kadar ji glavo umije.« Ritual umivanja je bil način, kako to neizprosno silo udomačiti.

Zanimivo je, da je bila šega globoko tabuizirana in skoraj povsem skrita pred uradnimi cerkvenimi protokoli. Etnologinja dr. Nataša Gliha Komac v monografiji o ljudski religioznosti v Kanalski dolini ugotavlja, da so o njej informatorji pogosto govorili le v šepetu ali z uporabo zaimka »to«,saj je šlo za »vzporedno« ljudsko religioznost, ki je duhovščina ni neposredno zapovedovala, a jo je tiho dopuščala.

V vaseh, denimo v Žabnicah, je celo obstajal neformalen poklic »vaške umivalke«; če svojci niso zmogli sami prijeti lobanje, je to za skromno denarno nagrado ali topel obrok opravila izkušena domačinka. Ta pragmatični vidik rituala razkriva moč kolektivne odgovornosti: skupnost je poskrbela, da noben prednik ni ostal »neumit«, saj bi zanemarjanje tega zadnjega dolga po ljudskem prepričanju lahko ogrozilo mir in blaginjo celotne vasi.

Šega je bila v gorskih vaseh Kanalske doline, kot so Ukve, Žabnice in Ovčja vas, ki danes ležijo v Italiji, prisotna še konec devetdesetih let 20. stoletja, medtem ko je drugod zamrla z uvedbo upepeljevanja. Danes morda podoba bele cule z lobanjo vzbuja nelagodje, vendar etnološki pogled razkriva, da je prav ta neposreden fizični stik ljudem pomagal premagati eksistencialno tesnobo in sprejeti naravni krogotok življenja.

vir: Umita in v prt zavita lobanja pri Slovencih

Strašno hudi nadaljujejo rubriko Vemo ali mislimo, da vemo. Začeli so jo v sezoni Strašno brihtnih, da bi z njo pomagali razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo. V sklopu letošnjega projekta Strašno huda navodila za konec … in življenje pa zbiramo in pojasnjujemo mite, stare modrosti, vraže, verjetja, obrede in predstave o smrti, ki so del slovenske kulturne in nacionalne dediščine.

Preverite tudi:

Podkasti in druge medijske vsebine nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.

Umivanje lobanje, obred, ki je pomagal premagovati strah pred smrtjo