Ali smrt res leži pod posteljo šest tednov po porodu
Po porodu. Gravura J. Wooda, 1830.
Pojasnilo pripravili prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., vodja Inštituta za zgodovino medicine in medicinsko humanistiko, ter doc. dr. Saša Babič, predstojnica Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Uredili sta ga Klara Škrinjar in Maja Čakarić.
Šesttedensko poporodno obdobje je bilo v preteklosti za ženske gotovo tvegano. »V času, ko mikrobiologije še niso poznali, ko so bile razmere v domovih skromne, babiška znanja omejena, voda onesnažena, prehrana pomanjkljiva, porod pa opravljen doma, je bil strah pred smrtjo povsem upravičen,« pojasnjuje prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., vodja Inštituta za zgodovino medicine. Tako se je tudi lahko utrdilo izročilo, da v tem času pod posteljo leži smrt. Ni nastalo iz praznega strahu, temveč iz vsakdanjih izkušenj. »Nič čudnega, da so nosečnice pred porodom pisale oporoke, in da so bili številni očetje večkrat poročeni ter imeli otroke z več ženami,« spomni Zupanič Slavec.
Slovenska ljudska medicina pozna več različic tega pregovora, najbolj razširjena pa pravi, da šest tednov po porodu pod posteljo leži smrt. Predstojnica Inštituta za slovensko narodopisje, jezikoslovka in folkloristka doc. dr. Saša Babič ga uvršča med t. i. zdravstvene paremije – ljudske modrosti, ki temeljijo na izkušnjah prednikov in opozarjajo na ranljivost telesa. Ne pojavlja pa se le v slovenskem prostoru, temveč na celotnem območju Srednje Evrope. Avstrijci so denimo govorili »Wochenbett ist Todesbett« (poporodna postelja je smrtna postelja), Čehi pa »Šestinedělí je čas smrti« (šesttedenje je čas smrti).
Izraz »pod posteljo« po besedah Zvonke Zupanič Slavec označuje, da je nevarnost blizu, Saša Babič pa dodaja, da sta v tem, t. i. liminalnem obdobju, porodnica in otrok najšibkejša. Takrat se rodila celijo, ženska pa preneha krvaveti (čišča).
In česa je bilo žensk takrat upravičeno strah? Zlasti poporodne sepse, hudih krvavitev, slabokrvnosti, okužb ranljive maternice ... Zupanič Slavec navaja, da je v 19. stoletju v dunajskih porodnišnicah umrlo med 10 in 30 odstotkov porodnic (Loudon 2000; Nuland 2003). Zdravniki so pogosto prišli neposredno iz secirnic in s kontaminiranimi rokami prenašali »delce trupel« na ženske.
Tudi domače razmere niso bile dosti boljše: porodi so potekali v prostorih brez čiste vode, babice so pomagale z nečistimi rokami, mnoge ženske so imele že več otrok, ki so potrebovali skrb, in si niso mogle privoščiti poporodnega mirovanja. Slaba prehrana in kronična izčrpanost sta še dodatno nižali odpornost. Da bi si ženske opomogle, so jim v Beli krajini tradicionalno prinesli kuro (za kurjo juho) in bel kruh, kar Babič opisuje kot hrano za rekonvalescente.
Prelom se je zgodil leta 1847. Takrat je porodničar dr. Ignac Philipp Semmelweis uvedel umivanje rok v klorovi raztopini. In smrtnost je padla na ena do dva odstotka. Njegova spoznanja so pozneje znanstveno potrdili Louis Pasteur, Joseph Lister in Alexander Fleming.
V slovenskem prostoru sta k večji varnosti prispevala profesionalizacija babištva in delo Antona Makovica, ki je leta 1782 napisal prvi učbenik za babice v slovenščini. Statistični podatki, ki jih navaja Zupanič Slavec, kažejo izjemen napredek: okoli leta 1800 je v Ljubljani umrlo do 1200 porodnic na 100 tisoč porodov, danes pa je ta številka pod 10.
Sklep
Ali torej smrt še vedno leži pod posteljo? Z vidika sodobne medicine ne. Higiena, antibiotiki in rojevanje v porodnišnicah so to obdobje spremenili v varno izkušnjo. A kot poudarja Saša Babič, pregovor ostaja pomemben del folklore in razumevanja naravnih ciklov: po šestih tednih se telo »očisti«, novorojenček pa preide v varnejše obdobje dojenčka. Danes rek ostaja predvsem kulturni spomin na čas, ko je bila meja med življenjem in smrtjo nevarno tanka.
Strašno hudi nadaljujejo rubriko Vemo ali mislimo, da vemo. Začeli so jo v sezoni Strašno brihtnih, da bi z njo pomagali razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo. V sklopu letošnjega projekta Strašno huda navodila za konec … in življenje pa zbiramo in pojasnjujemo mite, stare modrosti, vraže in predstave o smrti, ki so del slovenske kulturne in nacionalne dediščine.
Podkasti in druge medijske vsebine nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.