Po umivanju pokojnika na tla ni smela pasti niti kaplja
Scenografija Billa Viole iz opere Tristan in Izolda, foto: CC BY-NC-ND 2.0
Zakaj naši predniki vode, s katero so umili pokojnika, niso preprosto zavrgli, ampak so jo skrbno odnesli proč od hiše, in kaj bi se po njihovem verovanju zgodilo, če bi se razlila?
Maja Čakarić
»Vodo, s katero so umili pokojnega, so nesli čez hišni prag in pazili, da se ne polije, nato pa jo zlili daleč proč od hiše, da se pokojni ne bi vrnil.« Tako se enega od starih pogrebnih običajev spominja naš bralec iz Trnja v Prekmurju. Toda zakaj je bilo treba biti tako previden? In zakaj voda, ki je bila še malo prej povsem navadna, po stiku s pokojnikom ni več smela ostati pri hiši?
Takšna voda je po ljudskem verovanju veljala za ritualno nečisto in nevarno. Ljudje so bili prepričani, da bi človek, ki bi po nesreči stopil v razlito vodo, lahko hudo zbolel ali celo kmalu umrl. Bralec pa se spominja, da niso bili previdni samo zato, ker so se bali bolezni. Voda je veljala za nekakšen medij, v katerega se lahko naseli duša umrlega, zato je bilo pomembno, da skupaj z njo varno zapusti tudi hišo. Če bi se razlila v hiši, bi po verovanju v njej ostala ujeta tudi pokojnikova duša, ki bi nemirno tavala med domačimi in jim škodovala. Ko so torej čez prag nesli posodo z vodo, s katero so umili mrliča, so z njo simbolno odnašali iz hiše tudi smrt.
Voda kot meja med svetovoma
Da pri tem ni šlo le za strah pred umazanijo ali nalezljivimi boleznimi, kaže primerjalni pogled na slovanske pogrebne šege. Etnologinja dr. Mirjam Mencej je v študiji Mitski pomen uporabe vode v pogrebnih šegah (1995) ugotavljala, da vode ob smrti ne moremo razumeti zgolj kot sredstvo za umivanje telesa ali krščanski simbol očiščenja. Po prastarih slovanskih predstavah je pomenila tudi mejo med svetom živih in mrtvih.
Po njenih ugotovitvah ima voda v posmrtnih obredih tri med seboj povezane vloge: je prostor, kamor se duša po smrti najlaže naseli, je sredstvo, preko katerega je mogoč obredni stik med svetom živih in svetom mrtvih, in je ločnica, ki oba svetova nepreklicno razmejuje.
Ko so z njo umili pokojnika, je voda v očeh skupnosti postala »zamrla«, zaznamovana s smrtjo in navzočnostjo pokojnikove duše. Ta predstava je bila v 19. in 20. stoletju razširjena denimo pri vseh Slovanih. Etnografski viri iz beloruskega Polesja (zapisi duhovnika Dimitrija Bulgakovskega iz sedemdesetih let 19. stoletja), Poljske, Srbije in Rusije potrjujejo, da so ob smrti vodo iz posodnemudoma izlili, posode pa obrnili z dnom navzgor prav zato, ker se je vanje lahko »potopila« duša in vodo oskrunila.
Etnologinja Yvonne Verdier ob tem posebej opozarja na vlogo žensk, ki so obredno umivale pokojne (die Totenwäscherin) in tako skrbele za posmrtno higieno. Njihovo delo se ni končalo z umivanjem in preoblačenjem, pomembno je bilo tudi, da so z zlivanjem vode dušo pokojnika na pravilen način pospremile iz hiše in iz območja živih.
Vodo je treba skrbno nadzirati
Voda pa ni vzbujala strahu le zaradi duše. Ker se je neposredno dotaknila pokojnikovega telesa, je po načelu t. i. kontaktne magije (o kateri je v svojem delu Zlata veja pisal James Frazer) trajno ohranila vez s smrtjo. V rokah zlonamernih ljudi bi lahko postala nevarna, saj bi lahko kot urok škodovala domačim ali živini. Zato so obred ponekod izvajali v strogi tajnosti ali vodo celo skrili, da je ne bi nihče našel.
Mesta niso izbrali naključno. Odnesli so jo lahko daleč od domačije: na »nikogaršnjo zemljo«, med mejnike ali pod jalovo drevo, ki ni rodilo sadov, da se uničujoča moč smrti ne bi prenesla na rodovitno zemljo ali vrtnine.
Kako dolgo se je takšno ravnanje ohranilo v slovenskem prostoru, prikazuje zapis etnologinje Jelke Pšajd v monografiji Čez ta prag me bodo nesli (2010). V prekmurski vasi Kobilje so vodo, s katero so umili pokojnika, še leta 1984 zlivali za plot najbližjega soseda na vzhodni strani in pri tem izrekli zaščitne besede: »Ta voda je zadnje, kar je mrtvec pustil [...] Kar je slabo, naj z vetrom odide.« Podobno so v Mali Nedelji v Prlekiji verjeli, da z umivanjem iz telesa odplaknejo »hudega duha«, v Doliču, Kuštanovcih in Dragotincih pa, da mora človek oditi s tega sveta očiščen vse posvetne nesnage.
Zakaj je bil tako pomemben prav hišni prag? Prag je hišo ločeval od dvorišča, v ljudskih predstavah pa je bil, kot pojasnjuje etnologinja dr. Helena Ložar Podlogar v analizi Smrt v slovenskih ljudskih šegah in verovanju, tudi prostor prehoda, pod katerim so nekoč pokopavali prednike. Zato je v posmrtnih šegah deloval kot glavna obredna meja med domačim redom in zunanjim svetom.
Ponekod so mrliško vodo celo zlili naravnost na prag. Mirjam Mencej in nemški raziskovalec Ernst Samter (v razpravi Feuer und Wasser als Hindernis für die Geister iz leta 1911) takšno ravnanje povezujeta z ustvarjanjem obredne ovire za duhove: ker duh po verovanju ni mogel prestopiti vode, mu je ta na pragu simbolno zaprla pot, da se po pogrebu ne bi več vračal domov.
V tem se skriva zanimiva dvojnost ljudskega obreda: voda je pokojniku pomagala zapustiti hišo, hkrati pa mu je na pragu zapirala pot nazaj med žive.
Danes bi takšno previdno prenašanje posode zlahka pripisali praznoverju, saj smrt razumemo kot trenutek, ki nastopi z zadnjim izdihom. V času, ko so bile posmrtne šege del vsakdanjika, pa so jo naši predniki dojemali kot večdnevni prehod, v katerem meja med živimi in mrtvimi še ni bila dokončno zaprta. Ko je torej nekdo dvignil posodo, stopil proti vratom in pazil, da se do praga ne polije niti kaplja, je po starodavnem redu poskrbel, da so mrtvi odšli, živi pa ostali varno na svoji strani.
Strašno hudi nadaljujejo rubriko Vemo ali mislimo, da vemo. Začeli so jo v sezoni Strašno brihtnih, da bi z njo pomagali razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo. V sklopu letošnjega projekta Strašno huda navodila za konec … in življenje pa zbiramo in pojasnjujemo mite, stare modrosti, vraže, verjetja, obrede in predstave o smrti, ki so del slovenske kulturne in nacionalne dediščine.
Podpri Strašno hude
Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .
👇
Podkasti in druge medijske vsebine nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.