Jožica Gričar, raziskovalka, ki drevesa opazuje z očmi forenzičarke
#101
V poletnem buhtenju narave ne vidi zgolj življenja, ampak prepoznava drevesa, ki se v vročini dušijo in pripravljajo na svoj konec. Naravo razume kot prostor neposrednega kroženja med nastajanjem in umiranjem.
O »majhnih skupnostnih čudežih« na Gorenjskem, normalizaciji pogovora o odhajanju in spoznanju, da nam čas, preživet ob umirajočem, ne jemlje energije, temveč nas energetsko napolni.
Eno leto po poginih psov v Bohinjskem jezeru novi primeri nevroloških obolenj, raziskovalci pa so potrdili tudi, da so v vzorcu gošče našli cianobakterije iz rodov s toksičnim potencialom. Ti izsledki razgaljajo vrzeli v sistemskem nadzoru kopalnih voda.
Danes morda pozabljeni obred umivanja lobanj in podoba bele cule, v katero je zavita, zbuja nelagodje, vendar je prav ta neposreden fizični stik ljudem pomagal premagati eksistencialno tesnobo in sprejeti naravni življenjski krog.
Kaj se dogaja v telesu umirajočega v zadnjih mesecih, tednih, trenutkih pred smrtjo. In zakaj je koristno, da smo o tem poleg svojcev seznanjeni vsi.