Avtorici: Klara Škrinjar in Maja Čakarić

Stereotipe o revščini pojasnjuje doc. dr. Srečo Dragoš iz Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani.

»Revščina pri nas ni problem, saj je revnih v Sloveniji manj kot v drugih državah.«

Ne drži. Ko velikost deleža revnih v neki družbi primerjamo z revnimi v drugih družbah, ne moremo iz te primerjave sklepati, ali je revščina problematična ali ni. Sklepanje je napačno, ker gre za preusmerjanje pozornosti z resnične težave na drugo temo, ki je le navidezno povezana s prvotno težavo. Res imamo v naši družbi manj revnih ljudi, kot je povprečje evropskih držav, kar velja še bolj v širšem merilu, saj je svetovno povprečje revnih še višje od evropskega, ki je višje od slovenskega. A sklicevanje na velikost deleža revnih nam nič ne pove o drugih značilnostih istega pojava, ki so lahko še bolj nevarne od njegovega obsega - na primer: trend, trajanje ali pa globina. Čeprav smo delež revnih in socialno izključenih pri nas v letih po zadnji ekonomski krizi zmanjševali, smo potem trend obrnili, saj od leta 2021 revščino vsakoletno povečujemo. Ob zadnjem merjenju je bilo revnih in socialno izključenih v Sloveniji 14,4 odstotka (to je še vedno pod evropskim povprečjem), kar predstavlja 302.000 oseb, torej je pri nas revnih več ljudi kot je prebivalcev največjega mesta v državi. Samo v enem letu pred zadnjo meritvijo je bilo med revne in izključene na novo potisnjenih kar 15.000 ljudi. Podobno je tudi s povečevanjem globine in dolgotrajnosti revščine tistih, ki so pod njenim pragom, tu smo slabši od povprečja evropskih držav.

Ne drži, da revščina ni problem, saj je za tiste, ki so v njej, veliko bolj problematična kot pa za ostalo večino ljudi, ki v isti družbi živijo nad pragom revščine. Odgovornost do trpečih ni odvisna od števila drugih, ki ne trpijo. Ne pozabimo na temeljno statistično dejstvo, da nikjer v Evropi, niti v Sloveniji, ni od nikogar v nikakršnem smislu bila nikdar postavljena meja odstotnega deleža prebivalstva, pod katerim bi revščina prenehala biti problematična. Zamislite si, kako bi izgledalo, če bi to zanikali? Recimo, da hipotetično zmanjšamo delež revnih v slovenski družbi na skorajšnjo ničlo in bi v Sloveniji ostal samo en človek, ki bi se lačen vlekel po ulici, dva milijona srečnih prebivalcev pa bi hodilo brezbrižno mimo njega, češ, eden ni nobeden – to ne bi bila utopična, pač pa najbolj grozljiva, distopična družba. Trpljenje posameznika ni manjše niti moralno manj pomembno, če trpi sam.

Ne drži, da iz manjšega obsega revnih lahko izpeljemo trditev o neproblematičnosti revščine – to je neupravičeno zamegljevanje problema s skrivanjem za povprečje. V Sloveniji imamo tudi manjši delež kriminala od evropskega in svetovnega povprečja, pa je vsem jasno, da so kriminalna dejanja problem – zakaj je pri revščini drugače? Kljub nižjemu deležu revnih od evropskega povprečja imamo znotraj posameznih kategorij prebivalstva številne kategorije z višjimi deleži revnih od evropskega povprečja. Takšne kategorije so, na primer: enočlanska gospodinjstva, upokojenci, starejši zaposleni (55–64 let), starostniki (še zlasti v višjih starostnih skupinah), starejše ženske, nizko izobraženi, najemniki stanovanj, gospodinjstva z nizko delovno intenzivnostjo, gospodinjstva s hudo hendikepiranimi otroki, predšolski otroci staršev z nizko izobrazbo itd.

Strašno hudi nadaljujejo rubriko Vemo ali mislimo, da vemo. Začeli so jo v sezoni Strašno brihtnih, da bi z njo pomagali razbiti takšne in drugačne trdovratne zmotne predstave o zapletenih poklicih, področjih ali temah, s katerimi se ljudje ukvarjajo. Na ta način ozaveščajo javnost o pomenu raziskovanja in izobraževanja ter pomena znanja v družbi nasploh.

Preverite tudi:

Podkasti in druge medijske vsebine nastajajo s podporo Ministrstva za kulturo.

Vemo ali mislimo, da vemo: Revščina v Sloveniji ni problem, saj je revnih pri nas manj kot drugod